Umrl je sam v domu za starejše. Za sabo je pustil ganljivo pismo sestram: Kaj vidite, ko me gledate?
Lep dan
23. 8. 2016 ob 15:35 Ko je nek starec umrl v domu za starejše, so vsi mislili, da za sabo ni pustil nič vrednega.
Niso mogli verjeti, ko so ugotovili, da so se motili.
Kasneje, ko so sestre pospravljale njegove stvari, ki jih je g. Filiser posedoval, so našle tudi to pesem.
Sestre je tako impresionirala, da so kopije posredovale vsem zaposlenim.
Pesem je hitro postala zelo priljubljena in se razširila po vsem svetu.
Je enostavna, razumska in čutna.
To, česar nam dandanes v svetu primanjkuje.
RAZMAJAN STAREC
Kaj vidite, sestre. Kaj vidite?
O čem premišljujete, ko gledate v mene? Vidite razmajanega starca, ne posebej modrega.
Nesigurnega vase z odtavanim pogledom?
Tistega, ki hrano zgolj gleda ... čeprav si želite, da bi se potrudil in jo pojedel.
Glasno pravite, naj se potrudim. Slišim vas.
Navzven je sicer videti, da ne, kajne?
Vidite tistega, ki vedno izgubi copato?
Tistega, ki vedno naredi, kot mu rečete?
Kopanje in hranjenje je nadloga, samo da izpolnite vaš delovni dan?
To mislite? To vidite?
Potem odprite oči, sestra, ker ne gledate vame.
Povedal vam bom, kdo sem ... medtem ko sedim tukaj tako mirno.
Ko delam, kot vi želite.
Sem otrok v desetem letu, ki ima očeta in mamo.
Sem otrok z brati in sestrami, ki se imajo radi med sabo.
Sem mladenič v šestnajstem letu s krili pod petami.
Ki sanja, da bo kmalu spoznal ljubezen svojih sanj. Da bo poletel.
Ženin pri skoraj dvajsetih. Moje srce poskakuje.
Spomnim se prisege, ki sem jo dal. In obljubil, da se je bom držal.
Življenje gre naprej. Sem 25-letnik in zdaj imam svoje otroke.
Potrebujejo me, da jih vodim skozi življenje. Potrebujejo srečen, topel dom.
Sem človek v 30. letih. Moji otroci hitro rastejo.
Zelo so navezani eden na drugega.
Sem človek v 40-ih . Moji mladi sinovi so odrasli. Odšli so od doma.
Moja žena poleg mene želi, da ne žalujem.
Ko sem v 50-ih se otroci ponovno igrajo pod mojimi koleni.
Ponovno vem, kaj mi pomenijo otroci. To so moji vnuki.
Mračni dnevi so pred menoj. Moja žena je sedaj mrtva.
Gledam v prihodnost in se tresem od strahu.
Moji »mladi« sinovi imajo sedaj svoje mlade.
Razmišljam o letih. O ljubezni, ki sem jo imel.
Sedaj sem star človek. Usoda je kruta.
Telo ... ono sedaj razpada. Moč in volja me zapuščata.
Tam, kjer je bilo nekoč poskočno srce, sedaj ostaja kamen.
Toda znotraj te starine, je mladenič v meni nekje še vedno živ.
Spomnim se radosti, spomnim se bolečine.
Ljubim in živim. Od začetka.
To je v meni. To je ostalo.
Mislim na leta ... prehitro so šla.
Toda sprijaznim se z dejstvom, da nič ni večno.
Zaprite oči, sestra. Odprite jih in poglejte.
Ne razmajani starec.
Poglejte bližje. Vidite ... MENE!
Človeka z življenjem. To sem jaz.
Naslednjič, ko boste srečali starejšo osebo in jo odpisali zaradi njenega izgleda, se spomnite te pesmi. Poglejte globlje in začutite mlado dušo, ki sedi izpod izmučenega telesa.
Najlepše stvari v življenju ne morete videti, niti se jih dotakniti. Začutite jih lahko le s srcem.
KOMENTARJI