Bila sem deklica, žena, mati, danes pa sem ničvredna, nemočna starka vsem v napoto in sramoto ...
Lep dan
24. 1. 2017 ob 19:55 Ganljiva zgodba, ki odpira vprašanje veličine življenja. Kaj nam ostane takrat, ko vsi bližnji odidejo? Si res v tem današnjem času ne znamo vzeti nekaj ur mesečno za naše najbližje, za tiste, ki so nas rodili in vzgajali? Zamislimo se.
"Bila sem deklica, žena, mati, danes pa sem ničvredna, nemočna starka vsem v napoto in sramoto.
Bila sem deklica, živela brezskrbno otroštvo, se kopala v žuborečem potočku z vrstniki. Bilo nam je lepo, brez stresa, brez pohlepa.
Uživali smo v naravi z živalmi na kmetiji, ki so nam dajale ljubezen in optimizem. Zrasla sem v dekle, ki se je poročilo, ustvarilo družino.
Kmalu so otroci odrasli, šli po svoje. V tem hitrem tempu so pozabili name, na lastno mati, ki jih je rodila, nosila pod srcem, jih vzgojila.
Postala sem ostarela vdova. Sama v hiški, v kateri me je pozimi grelo toplo srce, saj za drva zaradi prenizke pokojnine nisem imela in moje živali, ki so mi z dneva v dan kazale ljubezen in dajale občutek, da nisem sama.
Tako zelo sem si želela videti vnuke, a moji otroci so bili prezaposleni, da bi me lahko obiskali, vnukom pa sem bila v sramoto, ker je bila moja hiška skromna, za rojstne dneve pa od mene niso dobili materialnih daril, saj jih nisem imela s čim kupiti.
Z veseljem pa sem jim spletla rokavice in šal iz starih puloverjev in jih predala pismonoši, da jih je odnesel v dolino in predal vnukom.
Starost in žalost sta počasi naredile svoje.
Nemočna sem obležala v postelji, k meni so prišli mucki, psi, me ljubkovali, mi dajali optimizem in voljo.
Tako sem si jih želela dotakniti, objeti, a telo tega ni bilo sposobno, s solzami v očeh in mislimi sem jih objemala, stiskala k sebi.
Kljub nemoči, obupu, žalosti, je bilo vredno živeti zaradi njih, saj so imele le mene, mi hotele pomagati, a so se le nemočno stiskale k meni.
K sreči je prišel k hiši pismonoša, trkal po vratih, me klical, a zaman.
Nisem mu mogla odgovoriti, le s solzami v očeh sem prosila angele, da bo prišel v hišo, me našel, nahranil moje živalske prijatelje.
Moj kuža Piki ga je s svojim laježem le prepričal, da je vstopil v hišo in me našel nemočno v postelji.
Obvestil je moje otroke.
Kmalu so bili vsi na kupu.
Le opazovali so me, v njihovih očeh je bilo opaziti, da so zaskrbljeni, niso vedeli kaj bi z mano.
Kaj bi z mati, ki jih je rodila, vzgojila, da so šli vsi za svojim kruhom, postali samostojni.
Kar naenkrat sem jim bila odveč.
Težko je bilo slišati glasove iz sosednje sobe, kaj bodo z mano, saj nihče zaradi hitrega tempa nima časa skrbeti zame, da še sebe in otroke težko preživijo s prenizkimi prihodki.
Izgubila sem vse, pred časom moža, družbo otrok, vnukov, iz danes na jutri postala nemočna v postelji, brez glasu, le s svojimi štirinožnimi prijatelji, ki v meni niso videli materialnih dobrin, ampak iskreno ljubezen in srce.
Šušljanje otrok v sosednji sobi, je prišel do zaključka, da moje živali predajo v zavetišče, mene pa dajo v dom za stare.
Ponovna žalost in bolečina v meni in vprašanje, s čim so si moji ljubljenčki zaslužili iti v zavetišče, ali jih ne more kdo od njih posvojiti, jih sprejeti, če že mene ne morejo.
Odpeljali so jih isti dan, nemočna sem jokala in se spraševala zakaj.
Preden so jih grobo odvzeli, so me vsi nemočno gledali, cvilil, žalostno zavijali in z očkami kazali, da naj ostanem optimistična, močna.
Tudi mene so kar kmalu odpeljali z rešilnim avtomobilom v dom za stare.
Pristala sem v sobi, kjer nas je bilo 6.
Ta soba je bila najcenejša, saj je bilo otrokom že to tako težko plačevati za mojo oskrbo.
Na obisk jih ni bilo, saj niso imeli časa.
Nazadnje so bili, ko sem morala podpisati papirje odvetniku, da se odrekam zemlji in moji skromni hiški ob žuborečem potočku in vsakodnevnem petju ptic.
Podpisala sem se s pomočjo hčere, saj se roki nista odzivali.
Tako sem ostala v sobi z nemočnimi ljudmi, ki smo se po kapi lahko le gledali in pogovarjali z očmi.
Minevali so dnevi, tedni, meseci, leta. Vsi dnevi bolj kot ne enaki. Na hitro so mi delavci za zajtrk zbasali v usta čokolino, čeprav ga nikoli nisem marala.
Če nisem hotela požirat, so mi na silo z brizgalko brizgali v grlo, da sem vsaj nekaj zaužila.
Ko je prišlo kosilo, sem ga nemočno gledala na nočni omarici in čakala, da so bili nahranjeni ostali, šele za tem sem prišla na vrsto jaz.
Seveda je bilo vse mrzlo, pa še to sem morala goltati, čeprav sem vse življenje jedla počasi.
Foto: Graphicstock (slike so simbolične)
Za večerjo sem dobila ponovno neko pasirano čorbo, pojesti sem jo morala na hitro, še vročo, saj sem bila za spremembo na vrsti prva za hranjenje.
Prišel je čas hidracije.
Tečne sestre so prehitele z vozom vročega čaja in nam tiščale dulčke v grlo, da smo na silo popile 200ml, saj so morale za zdravnika na tablico pri nogah vpisat koliko smo popile.
To je bilo trikrat na dan. Že je bil čas nege, ko so mi na hitro menjale plenico, me prevračale sem ter tja po postelji, kot da sem predmet.
"Prijazen" delavec me je celo pokaral z besedami, "Prokleta pra*ica, si se spet usrala".
Na hitro so mi zamenjali plenico, me namazali s hladilnim mazilom po vneti, rdeči riti, me obrnili na bok, da ne bom imela še več preležanin kot jih imam.
Po nekaj urah so le prišli do mene in me obrnili na drug bok, v usta ponovno tiščali dulček vročega čaja.
Tako srečna sem bila, ko sem zagledala prijazno sestro, ki mi je podarila svojih 5 minut, lepo besedo, me prijazno negovala, hranila.
A kaj, ko ni bila vedno razporejena na moj oddelek, a za tistih 5 minut, tudi, če niso bili vsak dan je bilo vredno živeti.
V posteljo mi je prinesla zajčka, ki so ga imeli v avli zaprtega v kletki.
Obudila mi je lepe spomine na moje živali, ki niti ne upam pomisliti kje so pristale, če je bilo zame na tak način poskrbljeno.
Na nočno omarico mi je večkrat prinesla šopek svežih rož, ker je vedela koliko mi pomenijo.
Čez vikend, ko je imela več prostega časa, si je i vzela čas in nas vse nepokretne dala na voziček, nas peljala pred dom v park, nam postregla s kavico, nas česala, mazala s kremami, nas razvajala z manikuro, masirala roke, noge.
Od doma je velikokrat pripeljala svojega kužka, ki me je tako zelo spominjal na mojega Pikija.
Kmalu je slišala posmehovanje ostalih sodelavk, zakaj se tako razdaja za svojo službo, da naj raje gleda nase, da ne bo izgorela in raje pride k njim na čik in obrekovanje.
S težkim srcem nas je vse zvozila v sobo, nas položila nazaj v posteljo in s solznimi očmi odšla iz sobe.
Tako so minevali dnevi.
Ko sem nekega dne ponovno doživela infarkt, dobila srčni napad. Zdravnik je postavil diagnozo popuščanje srca.
Moje telo je živo propadalo. Pretok na nogah je bil vedno slabši, imela sem polno odprtih ran, prav tako na trtici, do kosti.
Tako zelo sem si želela, da mi moja zlata sestra dela preveze, saj jih naredi z občutkom, a vedno nisem imela te sreče.
Velikokrat so mi jih naredili na hitro, površno, boleče, saj so na preveze že čakale sosednje sotrpinke.
Napočil je dan, ko sem se pričela dušiti, zalivala me je voda.
Prišla je urgenca, na pol pri zavesti, sem slišala njihove besede.
"Pa saj je že stara, pustimo jo umreti".
Ne znam vam povedati, kako sem se počutila, tako rada bi zakričala, da sem živo bitje s srcem in dušo, ki bi še živelo za dneve s prijazno sestro, tudi, če samo enkrat na mesec, a žal me ni nihče slišal, saj sem lahko govorila le v duhu, moje glasilke ne delujejo že nekaj let.
Pustili so me samo, nafilali z injekcijami, tabletami, brez moje privolitve.
Telo je na obroke umiralo od stranskih učinkov, še bolj razpadalo kot prej.
Na kisik so me po navadi priklopili popoldan, ko ni bilo vodje, katera je diktirala, komu lahko sestre dajo kisik in komu ne.
Velikokrat sem jo slišala, da je sestram ukazovala kdo naj dobi dodatno oskrbo in kdo ne.
Po navadi so jo dobili tisti, ki so imeli zatežene svojce, ki so bili večkrat na obisku in pritiskali na vodilne.
Jaz, ki nisem imela svojcev, da bi se brigali zame, sem pač dobila dodatno oskrbo od dobrih sester, ki so bile redke in so si to upale narediti.
Nekega dne je prišla k meni sestra, ki sem jo ljubila kot svoj hčerko in povedala, da počasi odhaja na drugo delovno mesto, ker tega ne zmore več opravljati.
Na nek način sem bila zelo srečna za njo, da gre na bolje, a moja duša je kljub temu jokala, saj je bilo vredno živeti za trenutke z njo.
Čez tri dni sem dobila ponovno dihalno stisko.
Nemočna sem ležala v postelji in prosila angele, da mi pomagajo oditi na drug svet, kjer bom zaželena, nikomur v napoto.
Pred nekaj dnevi sem bila še tako zelo optimistična, danes pa sem se vdala.
V tistem trenutku je v sobo pritekla moja zlata sestra, me prijela za roko in s solzami v očeh prosila, da ostanem.
Odleglo mi je, dobila sem moč v roko, katere nisem imela že nekaj let, jo stisnila in z očmi povedala, da jo imam rada in da mi bo na drugi strani lepo.
Dvignila sem se nad svoje fizično telo, končno sem lahko letela, imela sem moč.
Težko in boleče je bilo opazovati mojo sestro ob mojem umrlem fizičnem telesu, tako zelo me je objemala, jokala, me lepo umila, oblekla v mojo najlepšo obleko in me odpeljala v najlepši posteljnini v vežico, kjer mi je prižgala svečko.
Tako zelo sem ji hvaležna za ves njen trud in lepe trenutke, ki mi jih je dala.
Ves čas sem ob njej kot angel varuh in jo čuvam na njeni življenjski poti in si želim, da bi bilo na zemlji vse več tako dobrih ljudi - ljudi v pravem pomenu besede, ki jim vse pomeni iskrena ljubezen in dejanja, ki se ne ozirajo na govorico ostalih zlobnih ljudi, ki samo obrekujejo, se pustijo vodit sistemu, so sebični in hlastajo po materialnih dobrinah.
Vsi bodo nekoč zapustili svoje fizično telo in dobrin ne bodo mogli vzeti s sabo.
Izza oblakov, v družbi puhastih angelčkov vas pozdravlja starka, ki ji je bilo vredno živeti za trenutke s svojimi živalmi in prijazno sestro v domu upokojencev.
Imejte se radi, bodite zdravi in vedno poslušajte svoj notranji glas."
Če se te je zgodba dotaknila, jo deli še med svoje prijatelje.
Imejmo radi svoje bližnje in jih cenimo, dokler so še med nami.
KOMENTARJI