Frančiškan je imel pridigo, ki je pretresla mnoge.
Advent je čas, ki nas vsako leto želi ustaviti in izvleči iz površnosti, v katero tako zlahka pademo.
Ni zgolj odštevanje dni do praznikov.
Je povabilo k notranjemu prebujenju, spreobrnjenju srca in iskrenemu soočenju z vprašanjem, kaj pravzaprav praznujemo ob božiču.
Prav na to je v svoji pridigi močno opozoril fra Marin Mikulić.
Spregovoril je brez olepševanja in brez potrebe, da bi bil komu všeč.
Sklicujoč se na besede Janeza Krstnika »Pripravite pot Gospodu«, jasno sporoča bistvo. Kristus se mora ta božič roditi v srcu vsakega človeka. Ne simbolično in ne mimogrede. Resnično in globoko.
Advent kot preizkus srca
Advent je čas, poudarja fra Marin, ko se sprašujemo, kako se pripravljamo. S čim polnimo svoje dneve – z molitvijo ali zgolj z zunanjimi navadami.
Težava po njegovih besedah ni v adventnih venčkih ali svečah. Težava je v tem, da srce pogosto ostaja ugasnjeno.
Človek moli zgolj »za red«. Na mašo gre zato, da lahko reče, da je bil. Iz vsega pa pogosto odide prazen. Bogu se nameni drobtinica, večina energije pa gre za minljive stvari.
Vir: YouTube
Ko po praznikih ostane praznina
Za nekatere je advent skrčen na okrašena mesta. Na kuhano vino, klobase in bleščanje luči.
Ko vse to mine, ostane praznina. Kot prazen lonec po praznikih.
Zato Janez Krstnik tudi danes kliče in opozarja. Na božič se pogosto pripravljamo napačno, brez molitve, posta in srca.
Fra Marin gre še korak dlje. Odkrito pove, da brez Kristusovega rojstva v srcu vse drugo izgubi pomen.
Kaj Bog v resnici želi
Jelka, piškoti, sarma in pečenka postanejo le užitek za telo. Duša pa ostane prazna. Jezus ne išče polne mize. Išče spreobrnjeno srce.
Ne želi urnika zabav. Želi našo dušo. Če se Kristus ne rodi v srcu, pravi fra Marin, je vse drugo odveč. Veselje ostane zgolj želodcu, ne pa srcu.
Resnica je lahko boleča.
A ostaja resnica.
