Amelijo sem spoznala, ko je bila stara šest let.
Začetki odnosa
Bila je tiha, pozorna, skoraj se ni smehljala. Izguba matere v teh letih je rana, ki dolgo ne zaceli.
Težko mi je bilo pristopiti k njej, a nisem odnehala. Namesto prigovarjanja sem ji pripovedovala pravljice za lahko noč o princeskah, namesto moraliziranja sem ji pekla piškote in raznašala moko po laseh.
Odnos sva gradili korak za korakom. Spominjam se večera, ko mi je dovolila, da ji nežno češem temne lase.
Obljube in sanje
– Upam, da boš ostala za vedno – je zašepetala.
– Tudi jaz upam, draga – sem odgovorila, zadržujoč solze.
Dve leti kasneje sem se zaročila z njenim očetom. Amelija je bila srečna.
Sanjala je o poroki skoraj kot o pravljici, želela je biti deklica, ki hodi pred nevesto in posipa cvetne lističe. Sama je narisala obleko, šla z mano na pomerjanja in me držala za roko na pripravah.
Dan poroke
Na poročni dan je bilo vse popolno. Sonce, lahen vetrič, nasmehi, prijetna nervoza.
Opazovala sem, kako se Amelija vrti v svetlorožnati oblekici s satenastim trakom.
Ko je pristopila k ogledalu, me je vprašala:
– Si živčna?
– Malo.
– Jaz pa nisem, veliko sem vadila! – je samozavestno rekla.
Nenadna tišina
Vsi smo bili pripravljeni. Glasba je začela igrati.
Obrnila sem se z vznemirjenim srcem, a Amelije ni bilo. Namesto nje je šla po poti moja nečakinja Ema.
Izgledala je zmedeno, venček ji je padel na stran, cvetni listi so skoraj padli iz košarice. V dvorani je nastala neprijetna tišina, ženina sem videla, kako brez besed sprašuje: kje je Amelija?
Iskanje
Stekla sem do družice.
– Si jo videla?
– Po fotografiranju, morda pred 20 minutami…
Nekaj ni bilo v redu.
Ceremonijo smo ustavili in začeli iskati. Srce mi je močno razbijalo, kje je moja deklica?
Najdena
In takrat je nekdo zavpil:
– Tišina! Slišim trkanje!
Res je bilo slišati nežno, a vztrajno trkanje. Prihajalo je iz stare omare poleg kuhinje. Vrata so bila zaklenjena. Ko smo jih končno odprli, sem skoraj padla na kolena.
Amelija je sedela v kotu, s solzami na licih in košarico v rokah.
– Čakala sem tam, kjer si rekla… Nisem naredila nič narobe…
Močno sem jo objela in jo tolažila. A eno vprašanje mi ni dalo miru.
– Kdo te je zaprl, draga?
Pokazala je proti dvorani – tam je stala Mela, moja svakinja.
Resnica
– Rekla je, naj počakam… Potem je zaprla vrata…
Najprej nisem verjela.
– Si bila ti? – sem jo vprašala.
– Ne pretiravaj – je zamahnila. – Saj ni tvoja hči.
Ema si zasluži, da je enkrat v središču pozornosti.
A gostje so že vse slišali.
Stric je odkimal: – Preveč je. Melo smo pospremili iz dvorane. Amelija pa me je še vedno držala za roko. Pokleknila sem pred njo.
– Če želiš, lahko začnemo znova. Glasbo smo spet zagnali in tokrat je hodila ponosno, vsi so vstali in ploskali.
Junakinja dneva
Ko je prišla do oltarja, je zašepetala:
– Uspelo mi je.
– Da, draga, uspelo ti je – ji je odgovoril ženin in jo poljubil na glavo. Od takrat košarica stoji na njeni nočni omarici.
Skoraj vsak večer, preden zaspi, reče:
– Se spomniš, kako sem bila najpogumnejša deklica na poroki?
– Spomnim se – se nasmehnem.
– In vedno se bom spomnila.
Ta mala košarica z lističi je večni opomnik, da se tudi v najtemnejšem kotu sveta ljubezen prižge luč, ki je ljubosumje nikoli ne more ugasniti.
