Ničesar nisem načrtovala, le nekega dne sem se odločila in jo pripeljala k sebi, z enim samim kovčkom.
Njen mali kovček
V kovčku so bile tople hlačne nogavice, copati z napisom »Najboljša babica na svetu« (darilo mojih otrok). Notri je bila še topla hišna halja, spalna srajca in, iz neznanega razloga, tudi prevleka za blazino.
Mama se je spakirala sama. Že tri tedne živi pri meni ta stara deklica, kot da je spet stara štiri leta.
Je drobna, s snežno belo figo, v nogavicah, ki so malo zlezle proti gležnjem, in hodi po stanovanju. V toplih copatih tiho stopica in ves čas opazuje.
Njene vsakodnevne navade
Pazljivo se ustavi na pragu sobe, visoko dvigne nogo, kot da prestopa nevidno oviro. Nasmehne se psu na hodniku.
Sliši nevidne ljudi in mi vsak dan pripoveduje novosti o njih. Plašna je in veliko spi.
Grizlja čokoladico, ki ji jo vedno pustim v sobi ter srka čaj. Skodelico drži z obema rokama, ker se ji tresejo prsti.
Strahovi in odvisnost
Strašno jo je strah, da bi izgubila poročni prstan, zato nenehno preverja, če je še na prstu. Nenadoma vidim, kako je stara in nemočna.
Popolnoma se je prepustila, predala in prenehala biti odrasla. Zaupala mi je svoje življenje do najmanjše podrobnosti.
Najbolj je srečna, kadar sem doma. Ko pridem, z vzdihom olajšanja pokaže, da sem ji največja opora.
Povratek v otroštvo
Vsak dan znova za kosilo kuham juho, ki sem jo v otroštvu kuhala za svoje otroke. Na mizi se je spet pojavil pladenj s pecivom.
Kaj čutim? Na začetku je bil to grozen občutek. Bila je tako samostojna, tri leta po očetovi smrti je želela živeti sama.
Razumela sem jo, prvič v življenju, v osemdesetem letu, je živela po svoje. Toda tisti prekleti virus je zlomil mojo mamo.
Ljubezen in nežnost
Dva meseca bolezni sta naredila svoje in njen um je popustil. Zdaj čutim sočutje do tega krhkega, dragocenega bitja.
Čutim samo ljubezen in nežnost. Dobro razumem, kam to vodi, a si iskreno želim, da bi bila na tej poti srečna.
Ob ljubljeni hčerki, v toplini in udobju mojega doma. Ob domačih pitah in pecivu, saj drugih stvari več ne potrebuje.
Življenje, ki je darilo
Zdaj imam doma hčerko, staro triinosemdeset let in srečna sem, da mi je Bog dal priložnost, da jo razveselim ob njenem zatonu. Moje življenje bo brez obžalovanja.
Mama, hvala, ker si z menoj. Prosim te, ostani čim dlje…
Moje srce je polno hvaležnosti in tihe sreče.
