Začelo se je tragično, toda srce tega moškega je izbralo po svoje.
Ko sta moj brat in svakinja umrla v prometni nesreči, je bil njun sin star tri leta.
Njuna hčerka pa še ni dopolnila enega leta.
Takrat sem imel svojo hčerko, staro osem mesecev. Moja žena je bila noseča z najinim sinom.
Sam proti vsem
Bratje in sestre moje svakinje pa tudi najin brat in sestra, se niso ponudili, da bi vzeli otroke (bilo jih je šest). Ena od sester moje svakinje je celo rekla, da bi bilo najbolje, da gredo v dom.
Vsi ostali so se s tem strinjali. Večinoma sem molčal, skoraj ves čas. Potem sem vstal, prijel nečaka za roko in rekel: “Pridi, jaz bom skrbel zate.”
Rekel sem mu: “Kot bo mojim otrokom, tako bo tudi vam.” Ženi pa sem rekel: “Vzemi hčerko in pojdi domov.”
Srce brez pričakovanj
Večina od njih mi nikoli ni ničesar dala za bratove otroke. A so se jezili, ko so otroci kasneje vzeli dediščino njihove matere.
Takrat so bili že odrasli in se nisem vmešaval v njihovo odločitev. Vzel bi jih k sebi, tudi če bi se še kdo drug ponudil.
A bil sem razočaran, ker so jih raje hoteli dati v dom, kot da bi jih vzeli k sebi. Hvala Bogu, otroci so uspeli v življenju brez njih.
S ponosom gledam tako na bratove kot na svoje otroke.
