Bobo Cornelius ima sina Christopherja, ta pa boleha zaradi avtizma. Pred kratkim je oče našel sinovo šolsko nalogo, ki je izpolnjena visela na zidu. Cornelius jo je fotografiral in ko jo je prebral, mu je skoraj “počilo srce”.
Pri vprašanju, kdo so njegovi prijatelji, je Christopher odgovoril:
»NIHČE!
Za tiste, ki ne veste, moj najmlajši sin Christopher je avtist.
Nekega popoldneva sem šel ponj v šolo in fotografiral eno izmed njegovih nalog, ki je bila na obešena na oglasni deski.
NEKAJ GA JE PRITEGNILO
Šlo je za eno izmed tistih ljubkih nalog, ki jih vsi učenci morajo rešiti.
Naloga je vsebovala vprašanja o najljubši hrani, športu, tv oddajah itd.
Ker sem nalogo na hitro fotografiral, nisem takoj opazil vseh odgovorov.
Ko sem doma prebiral odgovore, mi je nekaj močno padlo v oči.
Se spomnite dogodka, ki se je zgodil, ko je igralec nogometnega kluba iz Floride prisedel k fantu v gostilni, ki je ravno jedel.
Igralec ni imel pojma, da ima deček avtistično motnjo.
Učitelj je posnel fotografijo, ki je takoj zaokrožila po spletu.
Šlo je za dejanje čiste človeške dobrote.
Deček od takrat ne sedi več sam, ampak ob njem sedijo sošolci, ki ga trepljajo po rami.
Zdaj deček ima »prijatelje« in vse je v najlepšem redu.
A ob tem se vprašam, ali ne bi deček še vedno sedel sam, v kolikor se ne bi zgodil pripetljaj z nogometašem.
In to sploh ni njihova krivda … to je najbolj žalostno.
Nihče jih ni naučil, da bi znali sprejemati drugačnost.
Ne učitelji ne njihovi starši.
NI IMEL PRIJATELJEV
Christopherjevi bratje so velikokrat šli prespat k prijateljem ali so njihovi prijatelji prišli prespat k njim.
Tudi Christopher je enkrat vprašal, če lahko prespi pri prijatelju.
Vprašal sem ga, pri kom.
Ni bilo odgovora.
Ni imel nobenega prijatelja. Nikoli.
Ravnokar je dopolnil 11 let.
In ker ni imel prijateljev, ni mogel nikogar povabiti, da bi prespal pri njem.
Za to nisem imel nobene rešitve. Nisem imel odgovora.
Moral sem se zanašati na druge, da bodo sedli k njemu in ga opogumili, da bo socialno aktiven.
Moj sin je zelo pameten in ima odličen smisel za humor.
Vendar zato, ker potrebuje vzpodbudo včasih kar sam zaploska z rokami in spušča zvoke.
V javnosti je to zelo nerodno. Ljudje kar strmijo v naju. Prav tako ponavlja ista vprašanja.
KONČA SE S SOČUTJEM
Za to ni preprostega odgovora. Dan se zmeraj konča s sočutjem, empatijo in razumevanjem.
Vse do tega torka nisem vedel, kako mu dejansko gre v šoli, saj ni pogosto govoril o svojih sošolcih.
Ne bi smel biti presenečen, pa sem bil.
Najbolj zaradi tega, ker je zdaj to dejstvo prvič strmelo vame iz papirja.
Mislim, da to delim z vami zato, ker je odgovor na vprašanje, kdo so njegovi prijatelji, bil “NIHČE”.
Še nikoli ni pet črk tako zarezalo vame, kakor tokrat.
POGOVORITE SE Z OTROKI
Vse, kar lahko storim, je to, da vam napišem to pismo, v katerem vas prosim, da se pogovorite s svojimi otroci.
Prosim, povejte jim, da otroci s posebnimi potrebami razumejo veliko več, kakor si morda mislimo.
Opazijo, ko jih drugi izključujejo.
Verjemite mi, da jih to boli. Celo, če to vam ali meni ni popolnoma očitno.
Prvi bom na Facebooku prosil za uslugo.
Prosim delite to na svoji časovnici. Zavedanje in empatija sta edini rešitvi, ki se ju spomnim.
VSAK LAHKO SPREMENI SVET
Internet je poln zgodb o tem, kako se lahko dobro vključi ljudi s posebnimi potrebami.
Te zgodbe so dragocene, ker so nenavadne.
Nismo navajeni, da bi poslušali o otrocih, ki so prijazni do tistih, ki so drugačni in posebni.
Nisem tako naiven, da bi verjel, da bo tale objava spremenila svet.
Toda vsaka sprememba in napredek, ki ju bom dosege s tem, sta zelo dragocena.
POMOČ JE LAHKO NA DLANI
Rabi pomoč, da najde svoj glas.
In otrok, ki bo končno pristopil k njemu, bo njegov prvi prijatelj.
Hvala, da ste me poslušali!
S spoštovanjem,
Christopherjev oče”
