Tomislav je imel slabe ocene v osnovni šoli, danes pa študira na dveh fakultetah in ima povprečje 10,00.
Zgodba Tomislav Birimiša iz Dubrovnik dokazuje, da ocene v mladosti ne določajo življenjske poti.
Pogosto slišimo, da na Hrvaškem primanjkuje izjemnih mladih ljudi in da na fakultetih ostaja vedno več prostih mest. Primer Tomislava pa kaže, da med mladimi še vedno obstajajo posamezniki, pripravljeni na velike izzive.
Tomislav je že tretjič bruc. Po končani Klasični gimnaziji v Dubrovniku se je v Zagreb najprej vpisal na molekularno biologijo na Prirodoslovno-matematični fakulteti.
Vse izpite prvega letnika je opravil s povprečjem 10,00.
Kmalu je ugotovil, da mu je to področje preozko in da si želi širšega znanja.
Iskanje prave poti
Po molekularni biologiji se je preusmeril na kemijsko inženirstvo. A tudi tam se ni ustavil. Med semestri je spoznal, da ga zelo privlači tudi biomedicinsko področje. Kemija mu je bila všeč, hkrati pa si je želel tudi študija medicine.
Zato se je odločil za vzporedni študij medicine in kemijskega inženirstva. Postal je bruc medicine in hkrati študent drugega letnika kemijskega inženirstva.
Prvi letnik kemijskega inženirstva je prav tako zaključil s povprečjem 10,00. Na sprejemnem izpitu za Medicinsko fakulteto je dosegel prvo mesto skupaj še z enim kandidatom.
Več kot le ocene
Njegova nekdanja razredničarka iz Klasične gimnazije Dubrovnik, Mirjana Žeravica, poudarja, da Tomislavov uspeh ni le v ocenah. Pravi, da ga odlikujeta svoboda in pogum, da spremeni smer tudi tam, kjer je uspešen.
Po njenem mnenju to kaže, da nima težav z egom. Njegova želja po znanju in notranja svoboda sta tisto, zaradi česar je nanj izjemno ponosna.
Sočasni študij dveh zelo zahtevnih fakultet zahteva veliko discipline. Tomislav pravi, da je ključ v dobri organizaciji in stalnem učenju.
Vir: HRT
Vsakdan študenta
Upa, da mu bodo profesorji šli naproti pri usklajevanju laboratorijskih vaj. Zaveda se, da bo najtežje, ko se bodo urniki kemije in medicine prekrivali.
Pove, da ga čaka ogromno učenja, a se tega veseli. Veliko oporo ima tudi v družini. Njegova mama Ankica Matić pravi, da je zelo vztrajen in lačen znanja. Kot mati je neizmerno ponosna na njegovo motivacijo in delavnost.
Kljub izjemnemu uspehu živi podobno kot večina vrstnikov. Poleg študija se ukvarja s športom in trenira veslanje. Aktiven je v študentskih društvih, občasno daje inštrukcije in poleti dela. V Zagrebu se delno preživlja sam in prejema tudi štipendijo v višini 200 evrov.
Sporočilo mladim
Tomislav mladim, ki se soočajo z negotovostjo in slabimi ocenami, pošilja spodbudno sporočilo. Razkrije, da je imel v osnovni šoli iz matematike oceno dobro.
Danes pravi, da je uspešen študent z dobrimi ocenami. Njegova zgodba dokazuje, da slabe ocene v otroštvu niso trajna oznaka.
Opozarja, da nikogar ne bi smeli hitro označiti kot neprimernega za šolo. Vedno obstaja možnost napredka, spremembe in nove poti.
Tomislavu želimo veliko uspeha in blagoslova na njegovi poti.
