Foto: Profimedia
Veliko ljudi sanja o tem, da bi po koncu kariere zapustili mestni vrvež in si ustvarili mirnejše življenje.
Za večino to pomeni več časa za sprehode, manj obveznosti in morda majhen vrt.
Turški upokojenec Murat Beysun pa je to idejo vzel dobesedno.
Zapustil je mesto, prodal dom in se preselil globoko v naravo.
Danes živi daleč stran od ljudi. Njegovo vsakdanjo družbo predstavljajo predvsem češkoslovaški volčji psi. Ne gre za idilično zgodbo o podeželskem miru. Gre za življenje, ki zahteva popolno predanost.
Od zobotehnika do samotarja v Anatoliji
Murat Beysun je večino življenja delal kot zobotehnik. Po upokojitvi, v času pandemije, se je odločil za korenito spremembo. Preselil se je približno 20 kilometrov iz mesta Sivas v osrednji Anatoliji. Tam si je ustvaril bivališče brez klasičnega udobja sodobnega življenja.
Vodo prinaša iz reke. Hrano si pripravlja na odprtem ognju. Večino dneva preživi zunaj, v vseh vremenskih razmerah. Namesto umirjene upokojitve je dobil intenziven in zahteven ritem.
Zakaj prav volčji psi
Njegovi psi niso običajni hišni ljubljenčki. Češkoslovaški volčji psi so pasma, ki združuje lastnosti volka in nemškega ovčarja. Po videzu so skoraj identični volkovom. Po značaju pa ostajajo nekje med divjino in udomačenostjo.
Redko lajajo, pogosteje tulijo. Delujejo izrazito krdelno. Ne prenesejo zapiranja in osamljenosti. Potrebujejo prostor, strukturo in stalno prisotnost človeka.
Vsakdan brez počitnic in prostih dni
Življenje v naravi ni romantično, temveč naporno. Pozimi temperature padejo tudi do minus trideset stopinj. Vsak dan mora čistiti sneg in vzdrževati poti. Njegovo spanje je pogosto prekinjeno.
Hranjenje krdela je poseben obred. Hrano pripravlja iz riža, leče, zelenjave, kosti in mesa. Zvečer psi dobijo večji obrok, da lažje preživijo noč. V takšnem življenju ni vikendov.
Življenje v krdelu, ne nad njim
Posebnost teh psov je skupna skrb za mladiče. Zanje ne skrbi le mati, temveč celotno krdelo. To spremeni tudi vlogo človeka. Lastnik ni gospodar, temveč del skupnosti.
Beysun pogosto poudarja, da takšni psi niso za vsakogar. Ne more jih imeti nekdo, ki išče hišnega ljubljenčka. Zahtevajo način življenja, ne občasne pozornosti. Z njimi moraš živeti, ne le skrbeti zanje.
Več kot le psi in narava
Na njegovem posestvu niso samo volčji psi. Skrbi tudi za ujede, med njimi sokole in orla. Živali zanj niso hobi. So del identitete in tradicije.
Volk ima v turški kulturi močan simbolni pomen. Zanj predstavlja povezavo s preteklostjo in naravo. S tem načinom življenja ohranja nekaj, kar drugje izginja. In prav v tem vidi smisel.
Svoboda namesto udobja
Kar večina vidi kot odrekanje, on dojema kot svobodo. Mesto mu je nudilo udobje, a ne miru. Narava mu daje strukturo, odgovornost in občutek smisla. Rutina, ki bi druge utrudila, njemu prinaša ravnovesje.
Ni pobegnil pred delom. Pobegnil je pred hrupom. Namesto prostega časa je dobil življenje, ki zahteva popolno prisotnost. In prav v tem je bistvo njegove zgodbe.
