Ivan se 30 let dela v Avstriji še danes spominja z grenkim priokusom. Njegova zgodba, ki jo deli pri 60 letih, razkriva drugačno plat življenja v tujini – tisto, o kateri se redko govori, a jo mnogi gastarbajterji globoko poznajo.
Prve sanje in odhod v tujino so se hitro spremenile v leta, ki so mu spolzela iz rok.
Kot mlad oče je v začetku devetdesetih let verjel, da bo v Avstriji ostal le kratek čas – ravno toliko, da zasluži za dom in prihodnost svojih otrok. Toda na Dunaju ga je življenje ujelo v ritem dela, visokih stroškov in tihe osamljenosti, iz katere se je težko izkopal.
Življenje med taksijem, dolgimi izmenami in praznim stanovanjem
Dela ni nikoli zmanjkalo. Ivan je vozil taksi tudi po dvanajst ur na dan, med prazniki in ob vikendih. Srečal je nešteto ljudi, poslušal njihove zgodbe, a svojo je nosil v sebi. V Avstriji je imel znance, sodelavce in družbo za kavo, a nikogar, s katerim bi lahko delil vsakdan. Ko je zaprl vrata stanovanja, je ostal popolnoma sam – in takrat ga je osamilo še bolj kot tujina.
Opisuje, da je realnost v tujini pogosto precej bolj surova, kot si ljudje predstavljajo. Stroški so naraščali, medtem ko je večino svojega zaslužka pošiljal na Hrvaško. Niti denar niti polne ure dela
mu niso mogli nadomestiti občutka, da življenje doma teče mimo njega.
Družina na Hrvaškem, on pa med cestami Dunaja
Žena in dva otroka so ostali v domovini, zato je Ivan vsak mesec odtegnil skoraj celoten dohodek za njihovo preživetje. A zneski, ki jih je pošiljal, nikoli niso mogli zapolniti praznine, ki je ostajala med njimi. Po vsakem kratkem obisku doma ga je razjedala bolečina, ko je odpeljal stran, otroci pa so ga s pogledom spremljali izza okna.
Eden najbolj bolečih trenutkov je bil, ko je dojel, da je njegov sin odrasel, on pa je zamudil njegovo otroštvo. Klic, v katerem mu je sin povedal, da je opravil vozniški izpit, ga je povsem prelomil – spomnil se je, kako ga je prvič držal v naročju, in zavedel se je, koliko dragocenih trenutkov je ušlo.
Vir: Pixabay
Vrnitev domov in cena, ki ostane
Danes, ko večino časa preživlja v rodni vasi, Ivan priznava, da kljub pokojnini, ki mu omogoča dostojno življenje, ne more ubežati občutku obžalovanja. Ve, da bi lahko bilo vse drugače, če bi ostal bližje družini. Zaslužek, pravi, nikoli ne more nadomestiti izgubljenih let.
“Denar je dober služabnik, a slab gospodar,” pogosto ponovi. Čeprav mu je Avstrija omogočila finančno varnost, mu je vzela dragocene trenutke, ki jih ne bo nikoli več dočakal.
