Odziv slovenskega zdravnika na razpravo o evtanaziji
Slovenija se pripravlja na referendum o legalizaciji evtanazije, v javnosti pa je močno odmeval zapis zdravnika dr. Igorja Muževiča, ki opozarja na skrite posledice takšnega zakona. Po njegovem mnenju so razprave pogosto enostranske, medtem ko se o psiholoških in družbenih posledicah govori premalo.
Dr. Muževič poudarja, da uzakonitev evtanazije ne prinaša le dodatne izbire.
Opozarja, da lahko zakon normalizira misel, da je smrt pričakovana rešitev.
Zdravnik izpostavlja, da možnost “dostojanstvene smrti” pri številnih sproži dvom, ali je prav, da ostanejo živi, čeprav si tega želijo. Še posebej ranljivi – bolni, osamljeni ali starejši – se lahko znajdejo pred občutkom dolžnosti, da “ne obremenjujejo drugih”.
Ko smrt postane izbira, se pojavi dvom
V zapisu opozarja, da legalizacija spremeni način razmišljanja o bolezni, starosti in življenju. Tisti, ki jim danes ni treba razmišljati o “primernem odhodu”, bodo po novem soočeni z dilemo, ali bi morali zaradi svoje situacije izbrati smrt.
Takšna izbira ni več povsem svobodna.
Gre za subtilno prisilo, ki lahko sproži sram, tesnobo in občutek krivde.
Zdravnik opozarja, da je v kulturah z močnim občutkom dolžnosti, kakršna je slovenska, pritisk na ranljive pogosto tih in neizgovorjen. Mnogi starejši že zdaj čutijo, da nočejo biti breme, možnost evtanazije pa bi ta občutek lahko še poglobila.
Neizgovorjeni pritiski, ki jih ni mogoče meriti
Dr. Muževič poudarja, da so razprave usmerjene predvsem na ljudi, ki se zdi, da se za evtanazijo odločajo brez dvomov. A veliko bolnikov se odloča v tišini, pod težo neizgovorjenega občutka dolžnosti in strahu pred obremenjevanjem bližnjih.
Takšnih misli mnogi ne zaupajo nikomur.
Občutek bremena je pogosto skrit, a hkrati med najmočnejšimi motivi odločanja.
Občutek bremena je po njegovem mnenju intimen in kulturološko pogojen, zato ga ni mogoče natančno zaznati z diagnostičnimi orodji. Prav tako ni mogoče izmeriti tihega psihološkega pritiska, ki ga povzročajo utrujenost svojcev, skrb, tišina ali navidez spodbudni stavki, ki bolnikovo odločitev nezavedno usmerjajo.
Nova norma, ki jo ustvari zakon
Zdravnik opozarja, da zakonodaja ustvari tudi nove družbene norme. Če se o evtanaziji govori kot o “dostojanstveni” rešitvi, se lahko pri bolniku pojavi vtis, da je to moralno pravična izbira – ne le možnost, temveč pričakovana pot.
Vir: Facebook
Zato lahko ljudje ponotranjijo občutek dolžnosti do odhoda.
In tega občutka ne priznajo niti zdravnikom niti komisijam.
Po njegovem mnenju varovalke, ki jih zakon predvideva, ne morejo preprečiti prikritih psiholoških pritiskov, zato bi lahko posledice uzakonitve segle veliko dlje od deklariranih namenov zagovornikov.
Ko družba začne videti smrt kot rešitev
V zaključku dr. Muževič opozarja, da bi legalizacija evtanazije lahko vodila k družbi, v kateri se najšibkejši čutijo dolžne umreti. To pa bi spremenilo ne le zdravstveno prakso, temveč tudi naš odnos do vrednosti življenja.
Eutanazija ni napredek, če v ljudeh zasadi misel, da je njihova smrt olajšanje za druge.
Ko se to zgodi, izgubimo več kot zakon – izgubimo človečnost.
Zapis tako ni politično mnenje, temveč poziv k premisleku, kaj kot družba sporočamo bolnim, starejšim in ranljivim. Svoboda brez zaščite šibkih po njegovem ni svoboda, temveč nevarna iluzija.
