Devetka na invalidskem vozičku obiskala je azil in izbrala psa, ki ga nihče ni želel posvojiti.
Prišla je z namenom, da vzame najzahtevnejšega psa.
Ko jo je nemški ovčar zagledal, se je zgodilo pravo čudo.
Ta dan si je upala uresničiti sanje, o katerih je dolgo razmišljala — iti v azil in izbrati prijatelja.
Nič ni želela le kot hišnega ljubljenčka za sprehode, temveč pravega, zvestega spremljevalca, ki bo ob njej v vsakem trenutku.
Kolesa njenega vozička so tiho škripala po dolgem hodniku, ko je vstopila v prostorno sobo, kjer so desetine psov čakale svojega človeka. Vsak je poskušal pritegniti pozornost: eden je veselo skakal, drugi je lajal, tretji pa je žalostno cvilil.
Dekle se je ustavljalo pri vsakem kavezu, gledala je pse v oči, a srce je ostalo tiho — ni občutila posebnega impulza, o katerem je sanjala.
Že je mislila, da je prišla zaman, ko ga je nenadoma opazila.
V kotu, daleč od hrupa in vrveža, je ležal nemški ovčar. Velik, močan, z modrim pogledom, ni oddal nobenega zvoka.
Samo ležal je, kot da čaka, da vse to končno mine.
“— Njega,” je nenadoma rekla z odločnim glasom, kažejoč na psa.
Delavec azila je presenečeno dvignil obrvi:
“— Si prepričana? Ta pes je težak. Nihče se ni uspel spoprijateljiti z njim. Bojimo se, da mu bo težko zaupati ljudem.”
Dekle se je nežno nasmehnilo in zamahnilo z glavo:
“— Vsi imamo svoje težave,” je tiho odgovorila, dotikajoč se naslona vozička. “— Morda potrebuje nekoga, ki ga bo razumel.”
“— Če si prepričana…” je vzdihnil moški. “— Poskusimo.”
Ko so odprli kavez in pripeljali ovčarja, je soba utihnila. Vsi so pričakovali, da bo pes postal nervozen ali prestrašen.
Zaustavil se je nekaj korakov od dekleta, budno dvignil ušesa in jo previdno opazoval.
Trenutek je trajal večnost. Nenadoma je pes naredil korak naprej. Nato še enega. Dekle ni odmaknila pogleda; tiho se je nasmehnila.
In takrat se je zgodilo nekaj, česar nihče ni pričakoval.
Pes je pristopil bližje, počasi spustil glavo in se nežno naslonil na njene noge.
Pomiril se je ob vozičku, njenih rokah in — presenetljivo za vse — legel ob njej, kot da želi reči: „Verjemi mi, zaupam ti.”
Njeno srce je močno utripalo, ko je segla roko in ga božala po glavi. Pes je globoko vzdihnil in zaprl oči, dovolite, da njegova dlaka občuti njen dotik.
“— Zdaj si moj prijatelj,” je šepnila. “— Bova skupaj.”
Istega dne so se vrnili domov — dekle in tisti, ki so ga vsi imeli za „težkega“ in „nedosegljivega“.
Od tistega trenutka se je začela njuna zgodba o prijateljstvu in zaupanju, polna dolgih sprehodov, mirnih večerov in majhnih zmag.
