»To je moj obraz, ne sramujem se ga,« pravi.
Začetek težke zgodbe
Ana Orkić (56) je pri šestih letih preživela otroško paralizo. Zaradi njenega obraza so se ji mnogi posmehovali in jo žalili.
Toda Ana dobro ve, kako se spoprijeti z vsem. Od takrat se bori z nepravičnostjo sistema in težkimi življenjskimi okoliščinami.
Rodila se je v družini z enajstimi otroki v Bošnjakih, občini v Vukovarsko-srijemski županiji. Pravi, da je imela povprečno otroštvo, vse do šestega rojstnega dne.
Ko se je vse spremenilo
»Prejela sem cepivo proti otroški paralizi. Naslednji dan sem dobila vročino in bolečine, nato pa sem šest mesecev preživela v bolnišnicah.«
Zdravniki so na koncu povedali, da sem prebolela otroško paralizo in da verjetno ne bom dočakala 20. rojstnega dne. Posledice so bile številne deformacije telesa, skolioza hrbtenice in ukrivljeni sklepi.
Desna noga je zvita, telo nagnjeno v desno stran, okončine pa brez mišic,« je povedala Ana. Kljub fizičnim težavam pa je ostala intelektualno povsem sposobna.
Vir: Privatni album
Težko otroštvo in izgube
S posmehom in grdimi komentarji se je naučila živeti. Bolečina v kosteh in sklepih pa je postala stalna spremljevalka. Pri 17 letih si je oče vzel življenje. Pri dvajsetih je doživela srčni infarkt.
Bratje so odšli v vojno in na srečo preživeli, a leta 1996 je v prometni nesreči umrla njena sestra. »Vse to sem doživela v telesu, ki ga ne morem spremeniti, a zaradi njega so me ljudje, celo država, videli kot nekoga, ki ni vreden obstoja,« pravi Ana.
Sistem jo je pustil ob strani
Po diagnozi jo je socialna delavka želela poslati v dom v Zagrebu. A starši in Ana so to zavrnili.
Delavka je rekla, da je bolje, da ostane doma, da ne bi strašila drugih otrok. Nikoli več se ni nihče vrnil in povprašal po njenem šolanju.
Brati in pisati se je naučila s pomočjo starejših bratov in sester. S polnoletnostjo je začela razmišljati, da bi v Zagrebu morda imela več priložnosti za delo.
Boj za izobrazbo
Prijavljala se je na razpise in delala razna priložnostna dela – čiščenje, likanje, a vse na črno. Nihče je ni želel zaposliti, ker je videti drugačna.
Odločila se je končati osnovno šolo in se vpisala v prvi razred na ljudski univerzi. Osmi razred je končala pri 37 letih.
Bila je odlična učenka in se nato vpisala še na srednjo šolo za kuharico. Pravi, da ni s tem pridobila posebnih pravic, a si je dokazala, da zmore.
Vir: Zasebni album
Bitka s sistemom
»Dokazala sem, da tudi mi, invalidi, nekaj pomenimo. A vsa dela, ki sem jih opravljala, so bila še vedno na črno.«
Jezna je, ker ji ni nikoli ni uspelo uveljaviti pravic v državi. Na invalidski komisiji so jo trikrat zavrnili.
Šele lani, pri 54 letih, sem prvič dobila pravico do inkluzivnega dodatka,« je povedala Ana. Ni pa dobila invalidske pokojnine, saj so trdili, da je sposobna za delo, hkrati pa je živela s 55 evri socialne podpore.
Vztrajnost in učenje
Menili so, da ji to zadošča za življenje. Kljub vsem prijavam na razpise za delo, ni nikoli dobila odgovora.
Za dokončano šolanje je leta 2012 prejela nagrado Maslačak znanja. Denar je vložila v tečaj angleščine in se naučila tujega jezika.
Ponosna sem nase, a žal mi to ni pomagalo, da bi dobila službo,« pravi Ana.
Celotno življenjsko zgodbo te pogumne ženske si lahko preberete na portalu pomaknigranice.hr.
