Njegova zadnja želja, pred dokončno obsodbo, ki bi pomenila konec njegovega življenja, je bila, da vidi svojega nemškega ovčarja.
Zapornik je svojo usodo sprejel v tišini, z resignacijo.
Dvanajst let se je vsak dan prebujal v hladni celici B-17. Obtožen je bil, da je nekomu vzel življenje in čeprav je trdil, da je nedolžen, ga nihče ni poslušal.
Pes kot edina družina
Sprva se je boril, vlagal pritožbe, najemal odvetnike … a sčasoma je preprosto odnehal in čakal na sodbo. Edino, kar ga je vsa ta leta skrbelo, je bil njegov pes.
Ni imel druge družine. Nemška ovčarka ni bila zgolj hišni ljubljenček, bila je njegova družina, njegova prijateljica, edino bitje, ki mu je zaupal.
Eden od zapornikov jo je našel še kot mladička v neki ulici in od tistega dne sta bila neločljiva. Ko mu je paznik prinesel obrazec, da zapiše svojo zadnjo željo, ni zahteval niti luksuzne hrane niti cigar niti duhovnika.
Srečanje, ki ustavi čas
Le tiho je rekel: — Želim videti svojega psa. Zadnjič. Sprva je bilo osebje nezaupljivo. Je bila to kakšna prevara? Načrt za pobeg?
Toda na dogovorjeni dan, tik pred izvršitvijo kazni, so ga odpeljali ven. Pod budnim očesom paznikov je srečal svojega psa.
Ko je psička zagledala svojega gospodarja, se je strgala s povodca in stekla proti njemu. V tistem trenutku se je zdelo, kot da se je čas ustavil. Toda tisto, kar se je zgodilo potem, je vse presenetilo. Pazniki so obstali kot uročeni, ne vedoč, kaj storiti.
Objem po dvanajstih letih
Pes, ki se je osvobodil iz rok policista, je planil k svojemu gospodarju s silovitim nabojem čustev. Kot da bi v enem trenutku želel nadomestiti dvanajst let ločenosti.
Skočila mu je v naročje, ga podrla na tla in prvič po dolgih letih zapornik ni čutil ne mraza ne teže verig. Čutil je samo toplino.
Trdno je objel psa in zakopal obraz v njeno gosto dlako. Solze, ki si jih leta ni dovolil, so končno pritekle.
Jokal je na glas, brez sramu, kot otrok.
Pes pa je tiho cvilil, kot da tudi on razume, da jima je ostalo le še malo časa.
— Ti si moja deklica, moja zvesta … — je zašepetal, jo objemal še močneje.
— Kaj bo s tabo brez mene …?
Poslednje besede
Roke so se mu tresle, neprestano jo je božal, kot da bi si želel zapomniti vsak njen detajl. Pes ga je gledal z očmi, polnimi predanosti.
— Oprosti mi, ker sem te pustil samo, — je rekel zlomljenim in hripavim glasom.
— Nisem mogel dokazati resnice, a ti si vedno imela mene.
Pazniki so stali nepremično, mnogi so pogledali stran. Tudi najstrožji med njimi niso mogli ostati ravnodušni: pred njimi ni bil zločinec, ampak človek, ki je v zadnjih trenutkih življenja v naročju držal edino, kar mu je ostalo na svetu.
Pogledal je paznika in z drhtečim glasom rekel:
— Prosim, dobro skrbite zanjo …
Zaprosil je paznika, naj jo odpelje domov in obljubil, da se ne bo upiral in da bo sprejel svojo kazen. V tistem trenutku je tišina postala nevzdržna. Pes je ponovno zalajal, glasno in prodorno, kot da protestira proti temu, kar se mora zgoditi.
Zapornik jo je še zadnjič močno objel, jo držal ob sebi, kot to zmore samo človek. In za vedno se je poslovil.
