Ljudje niso vedno tisto, kar se zdijo.
Sofijine oči so se napolnile s solzami, ko je zaslišala šepet svoje sestre.
– »On ni berač, bil je sin bogataša. Tvoj oče ga je uničil. Vzel mu je vse. In zdaj živiš od njegovega sočutja.«
Razkrita skrivnost
Sophia je začutila, kot da se ji tla spodmikajo pod nogami. Kaj to pomeni? Zakaj Mateo tega nikoli ni omenil?
Zvečer, ko se je vrnila v kočo, so se ji roke tresle. Mateo ji je, kot vedno, ponudil skodelico toplega čaja.
– »Kaj se je zgodilo?« je tiho vprašal.
– »Povej mi resnico …« je zašepetala. – »Kdo si v resnici?«
Mateova izpoved
Mateo je globoko vzdihnil. Za trenutek je nastala tišina, samo ogenj je prasketal v ognjišču. Nato je sedel nasproti nje. – »Nisem želel, da trpiš zaradi preteklosti. Tvoj oče … on je bil vzrok mojega padca.«
Moj oče je imel vinograde, ene največjih v Andaluziji. Tvoj oče si jih je hotel prisvojiti. Ko je moj oče umrl, mi je zapustil dolgove in zaupanje v napačne ljudi.
Tvoj oče je to izkoristil. Pognal me je na cesto, naredil iz mene nič. In nato združil najini usodi, kot da se posmehuje obema.«
Ljubezen v temi
Sophia je začutila, kako ji srce krvavi. Njen lastni oče jo je zavrnil in ponižal Matea.
– »Zakaj mi tega nikoli nisi povedal?« je vprašala z drhtečim glasom. Mateo se je žalostno nasmehnil.
– »Ker sem želel, da me ljubiš, ne zaradi tega, kar sem bil, ampak zaradi tega, kar sem. Ubožec, ki ti lahko ponudi le svoje srce.«
Soline so ji polzele po licih. Vstala je, iztegnila roke in se dotaknila njegovega obraza.
– »Ne potrebujem vinogradov, bogastva ali imena. Potrebujem tebe.«
Mateo jo je tesno objel, kot da se boji, da bi izginila.
Nova priložnost
Kmalu se je razširila novica o njuni poroki. V kočo je prišel glasnik s povabilom trgovca, nekdanjega prijatelja Mateovega očeta.
Mož, ganjen nad usodo svojega prijatelja, je želel Mateu vrniti del zemlje, ki mu je bila odvzeta. Mateo je dolgo okleval. Ni se želel vračati v preteklost. Toda Sophia mu je nežno rekla: – »Ne bori se zase. Bori se za naju.«
– »Tako bom lahko čutila, da svet ni le tema in bolečina.«
Po mesecih razprav in sodnih bojev je Mateo dobil nazaj del svoje nekdanje posesti.
Ni bil več berač, temveč človek z zemljo, domom in prihodnostjo. Sofijin oče je za to izvedel.
Odločilen trenutek
Prvič, odkar se je spomnila, je prišel k njej. Toda ne z ljubeznijo, temveč s ponosom.
– »Vrni se domov. Zdaj si žena moža s premoženjem. Spet lahko nosiš moje ime s ponosom.«
Sophia je obrnila glavo. – »Moje ime je zdaj drugačno. In prvič v življenju sem ponosna nanj.«
Oče je umolknil, prebledel in za vedno odšel.
Leta kasneje je Sophia sedela pred hišo, ko ji je Mateo opisoval sončni zahod.
Z nasmehom je poslušala. – »Včasih se počutim, kot da vidim več kot drugi,« je rekla tiho.
– »Ker vidim s tvojim glasom, s tvojim srcem.« Mateo jo je prijel za roko in jo položil na svoje prsi.
– »In to je edino bogastvo, ki nam ga nihče ne more vzeti.« Tako je Sophia, dekle, ki ga je svet zavrgel, prejela največje darilo – ljubezen, zaradi katere je tudi v temi videla svetlobo.
