Hrvaški profesor že 25 let dela v Veliki Britaniji kot ginekolog in trdi, da je odkril največjo razliko med zdravstvenima sistemoma obeh držav.
Diplomiral je na Medicinski fakulteti v Zagrebu leta 1984, leta 1989 pa je z Britansko svetovalno štipendijo odšel na izpopolnjevanje v Liverpool, kjer je ostal do danes.
Je vodja Klinike za ginekologijo in pediatrijo na Medicinski fakulteti v Liverpoolu, klinično delo pa opravlja v liverpoolski porodnišnici, eni največjih v Evropi.
“Mnoge bo presenetila moja primerjava britanskega in hrvaškega zdravstvenega sistema, ko gre za nego nosečnic.
Menim, da največja razlika izhaja iz odnosa med zdravniki in babicami.
V britanskem sistemu namreč ni ginekologov splošne prakse ali zasebnih ginekologov, ki bi skrbeli za zdrave nosečnice.
To vse opravljajo babice, ki izvajajo antenatalno zaščito, vodijo porode, šivajo epiziotomije in zagotavljajo nego po porodu, vključno s podporo dojenju. In to ne samo v bolnišnici, temveč tudi na domu.
Bolnišnica, kjer delam, z več kot 8.300 porodi letno, zaposluje okoli 300 babic, ki so integralni del naše ekipe.
To omogoča, da ima večina nosečnic stalno oskrbo, v bolnišnico pa pridejo le v primeru resnih zapletov. Večina zdravih nosečnic preživi manj kot en dan v bolnišnici po porodu, ginekologa pa sploh ne vidijo.
To nam zdravnikom omogoča, da se ukvarjamo samo z resnimi patologijami in smo strokovnjaki na svojem področju, saj nismo obremenjeni z nego zdravih žensk,” piše profesor Alfirević za “Jutarnji”.
Po njegovih besedah babice obravnavajo nosečnost kot normalen fiziološki proces, medtem ko zdravniki v vsem vidijo potencialno nevarnost, kar včasih vodi v profesionalne konflikte.
“Naš greh je, da nenehno izumljamo nove teste in diagnoze, da bi zdrave nosečnice spremenili v bolnice, ki ne morejo brez naše pomoči.
Dolgoletne izkušnje me učijo, da nosečnice in njihove družine pridobijo v tem stalnem dialogu med obema poklicema,” pravi zdravnik.
Foto: Pixabay
Osnovno načelo je, da so ženska, otrok in partner v središču vsega, osebje pa je tam le, da pomaga, če je potrebno, in čim manj moti.
“Prepričan sem, da mnogim hrvaškim nosečnicam britanski zdravstveni sistem ne bi bil všeč.
Pregledi so relativno redki, ultrazvok je dostopen le ob medicinski indikaciji, zdrave nosečnice pa nimajo svojega ginekologa.
Ni možnosti naročanja prek vez.
V kapitalistični Veliki Britaniji, kjer vlada profit, v medicini velja staro socialistično pravilo – vsakemu po potrebi, ne glede na plačilno sposobnost.
Ne spomnim se, kdaj sem nazadnje pregledal ali porodničil zdravo nosečnico,” pojasnjuje profesor.
