Na avtobusni postaji v Tuzli, blizu znamenitih “Rdečih 7”, se je odvila zgodba, ki vrača vero v ljudi.
Opominja nas na tisto najpomembnejše – človečnost.
Mladič iz Tuzle, Ajdin Jolda, je opazil starejšo gospo in gospoda, kako sedita na betonu. Iskala sta senco pod edinim drevesom, ki ga še niso zamenjali s pločniki.
Dolgo čakanje na avtobus
Čakala sta avtobus. Ajdin ju je vprašal: »Do kam gresta, mama?«, ona pa je odgovorila: »V Kiseljak, sin, čakava avtobus.«
Avtobus ni prihajal niti takrat niti kasneje. »Tudi na poti nazaj ga nisem srečal. Toliko o GIPS-u,« je razočarano dodal Ajdin.
Pomoč brez pomisleka
Brez veliko razmišljanja jima je ponudil prevoz. Vprašala sta me, koliko jima bom zaračunal.
Spomnil sem se svoje babice Fikrete in rekel: »Samo vstopita, meni bo v veselje, da ne sedita in ne čakata avtobusa, za katerega sploh ne vesta, kdaj bo prišel.«

Vir: crna-hronika.info
Pot do vasi s toplino v srcu
Ajdin ju je odpeljal do njune vasi. Na obrazih starčkov so bile solze, v njegovem srcu pa toplina.
Rekla sta mi: »Še vedno obstaja poštena in dobra mladina.«
»Moje srce pa je polno, ker sem danes naredil dobro delo in pomagal svojemu narodu.«
Na koncu je Ajdin sporočil svojim someščanom: »Ko vidite starejše in onemogle osebe, ustavite in pomagajte.«
Opomin, da empatija še živi
V času, ko vedno bolj primanjkuje empatije, nas zgodbe, kot je ta, spomnijo, da človečnost še vedno živi.
Živi v ljudeh, kot je Ajdin.



