Dedek Mijat – Zgodba o čakanju, ki ni dočakalo odgovora.
Mijat je bil tih, vase zaprt človek, ki je zadnjih pet let živel povsem sam.
Pripovedoval je, da ima sina v Nemčiji, ki mu je obljubil, da pride takoj, ko uredi papirje. Vsako nedeljo je sedel na klopci pred hišo, obrit in urejeno oblečen, kot da ga tisti dan resnično pričakuje.
A sin nikoli ni prišel. Sosedje so se včasih za njegovim hrbtom šalili, da si Mijat vse skupaj izmišlja.
Nihče ga namreč ni videl, da bi mu sin pošiljal denar ali se sploh javljal. Dedek je živel skromno, pretežno se je prehranjeval iz vrta, včasih so mu sosedje prinesli kakšno malenkost.
Ko je Mijat padel in si zlomil kolk, so ga morali prepeljati v bolnišnico.
Tam je preživel skoraj mesec dni in ves čas je medicinskim sestram ponavljal eno samo poved:
“Samo obvestite mojega Marka, on bo prišel po mene.”
A Marko se ni oglasil.
Po odpustu iz bolnišnice je socialna služba odločila, da ga namestijo v dom za ostarele. Dodelili so mu majhno, a urejeno in toplo sobico.
Mijat je vsak dan gledal skozi okno in čakal sina. Nikoli se ni pritoževal, le zvečer je tiho iz žepa vzel staro, obledelo fotografijo – on in sin na maturi.
Nekega dne se je mlada medicinska sestra Milena odločila, da poskusi najti Mijatovega sina.
Uspela ga je izslediti na Facebooku. Bil je aktiven, objavljal slike iz Nemčije, poziral ob novih avtomobilih, dragih urah, z nasmehom in kozarcem vina v roki.
Ko je Mijat zagledal slike, je le sklonil pogled in rekel:
“Pa dobro, naj mu bo lepo. Samo da je zdrav.”
Nekaj dni kasneje je Mijat prosil Mileno, naj ga pelje k notarju. Rekel ji je, da nima več nikogar, kateremu bi zapustil tisto malo, kar ima. Vse je želel prepisati nekomu, ki mu je pomagal takrat, ko ni imel nikogar.
Mesec dni kasneje je Mijat umrl.
Marka so obvestili o očetovi smrti. Prišel je šele čez deset dni, z dokumenti v rokah, iskat hišo, zemljišče in vse, kar je mislil, da mu pripada.
Ko mu je notar prebral oporoko, je Marko najprej mislil, da gre za napako. Vse je bilo zapuščeno Mileni, dekletu, ki je skrbelo za dedka in ga edina obiskovala.
Na izhodu iz pisarne je Marko zamomljal:
“Pa dobro, naj bo… Saj je tudi on mene pozabil, ko sem bil majhen.”
Nato je sedel v avto in se odpeljal, ne da bi kdaj obiskal očetov grob.
