Ni vsak oče “očka”. Pri Nikoleti je njen oče “najboljša mama” na svetu.
“Ni vsak oče tata,” začenja svojo pripoved Nikoleta Leovac, otrok ločenih staršev, pri čemer je skrbništvo dodeljeno očetu, kar ni ravno običajen primer.
“Iskreno povedano, ne maram ravno besede skrbništvo, saj nismo predmeti, ki bi jih kdo komu dodelil.” Preprosto smo ostali pri tatu. In ja, morda zveni kruto, a tako si je želela moja mama.
Ko družina razpade čez noč
Mene in brata nihče ni vprašal, a danes mislim, da ne bi spremenila ničesar. Niti on. Niti jaz.
Nisem vedela, kaj se bo zgodilo, ko se bom prvič zbudila v hiši z dejstvom, da nismo več tista “srečna družina” od včeraj. Takrat sem dopolnila 11 let, moj mlajši brat pa 9.
To je bil najhujši trenutek, da ti porušijo ideal “srečne družine”, ki so ti ga vcepljali od malega.
– Kako so tvoja mama in oče? – Razšla sta se.
FOTO: NIKOLETA LEOVAC / zasebni arhiv, Nikoleta z bratom in očetom
Življenje s tatom namesto z mamo
– Res? – Da.
– Aha, kako ti je zdaj, ali še vidiš očeta?
– Vidim ga.
Takšni pogovori so bili skoraj vsakodnevni.
Težko je bilo ljudem razložiti, kako to, da z bratom živiva s tatom, brez da bi mama bila obsojena. Lažje je bilo preprosto zaključiti pogovor.
Jaz pa nisem niti čutila potrebe po razlagi. Imela sem ljubezen, imela sem varnost. Imela sem družino.
Mali srečen tim
Od prvega dne nam je tata razložil, da smo ekipa. Mala srečna ekipa, ki jo vodi ljubezen, moč za premagovanje ovir in velika pogumnost za življenje.
Nisem vedela, kako bomo jedli brez mame, pa smo jedli. Nisem vedela, kako bomo oprali perilo brez mame, pa je bilo vse čisto.
Nisem vedela, kako bomo postlali posteljo brez mame, a vsako jutro so bile postelje postlane. Nisem vedela, komu bom zaupala svoje probleme, pa sem dobila popolno razumevanje.
FOTO: NIKOLETA LEOVAC / zasebni arhiv, Nikoleta z očetom
Kako? Ljubezen.
Vedno sem se spraševala: kako zdaj on zna kuhati?
Kako zdaj zna prati perilo?
Kako zdaj zna čistiti?
Kako zna poslušati, če pa prej ni znal nič od tega?
Imam le eno razlago, ljubezen.
Nisem vedela, da nimamo denarja za morje, pa smo šli.
Nisem vedela, da letos ne morem dobiti “Nike” čevljev, pa sem jih dobila.
Nisem vedela, komu bom povedala za prve ženske težave, pa sem povedala.
Tata – najlepša mama
Ni lahko biti tata dveh malih pošastkov.
Oče je lahko vsak.
A tata?
Tata je naziv, ki si ga redkokdo zasluži.
In lahko rečem, da je med vsemi mojimi “mamami” prav moj tata najboljša in največja mama.
Moj tata in jaz sva se prvič srečala 25. septembra 1995, v zgodnjih jutranjih urah.
Tata, ki ne zna reči ‘ne’
Od takrat pa do danes mi ni znal reči “ne” ali “ne morem.” Učil me je ljubiti in pogosto rekel: “Kdor tebe s kamnom, ti njega s kruhom.”
Naučil me je smejati se tudi, ko boli. Pojasnil mi je, kako žalost spremeniti v veselje.
FOTO: NIKOLETA LEOVAC / zasebni arhiv
Vedno mi je govoril:
“Nina, če obstaja rešitev, se ne sekiraj. Če ni rešitve, se sekiraš zaman.”
Življenje se živi, ne gleda mimo
Tata me je naučil, da se življenje živi in ne pusti, da ti spolzi mimo. Vina se ne pije, ampak se v njem uživa.
Vsak večer pred spanjem mi je govoril, kako je pomembno imeti svoj glas. Ni težko reči hvala, hočem, nočem, znam in zmorem.
Danes mi redko pridiga. Reče, zdaj si svoj človek. Jaz sem imel tebe pri tvojih letih.
Hvala ti, tata
Rekel mi je, pojdi s srcem, ker je to edina prava pot do sreče. Vedno pravi, da je resnica boljša od vsake laži.
In vem, da ga je življenje naučilo, da je tako prav. Vse, kar lahko rečem, je: “Hvala ti, ker si se odločil biti prav moj tata.”
Vsem očetom tega sveta želim, da doživijo takšne besede od svojih otrok. In prepričana sem, da nobena “Apple” naprava ne more nadomestiti tega občutka.
Prepričana sem tudi, da po takih besedah nobeno pivo po nogometu ni več možnost. Ker tata biti ni lahko. In tata ne more biti vsak.
FOTO: NIKOLETA LEOVAC / zasebni arhiv
