Leta in leta sem molčala. Potem nisem zmogla več.
Bila sem ženska, ki je nihče ni opazil. Vedno sem prva vstala in zadnja legla.
Otroci so imeli vse, od malice do zlikanih majic. Moj mož je imel mir, večerjo in pospravljeno hišo.
Imela sem tudi službo, čeprav so vsi govorili, da je ne “rabim”, ker mož “dovolj zasluži”. Nisem se pritoževala.
Molčala sem, ko me je prekinjal, grajal pred otroki ali mi za rojstni dan kupil komplet nožev.
Besede, ki bolijo bolj kot tišina
“Kaj boš ti sama?” je pogosto rekel. “Kam bi lahko ti, takšna kot si, sploh šla?”
Sčasoma sem prenehala govoriti.
Začela sem izginjati navznoter.
In nato je prišel dan, ko sem odšla.
V torbi sem imela le nekaj stvari, dokumente in tišino.
Nisem pustila sporočila.
Nisem klicala.
Ko tvoj odhod postane tvoj glas
Samo odšla sem.
Tri dni so molčali.
Četrti dan je mož poklical mojo sestro:
“Si kaj slišala o njej?”
Otroci so pošiljali sporočila:
“Mama, kje si?”
“Mama, se boš vrnila?”
Prvič po dolgem času sem obstajala
Tri mesece pozneje sedim v najemniškem stanovanju.
Majhno je, a mirno.
Ponovno se učim dihati.
Včasih jokam, a ne molčim več.
Nekega dne mi poštar prinese pismo.
Rokopis mi je znan.
Pisalo je:
“Zdaj vemo, koliko si pomenila.
Zdaj vemo, kaj smo izgubili.
Pridi domov.”
Doma te ljubijo, ne pa iščejo, šele ko greš
Vzela sem pismo, ga skrbno zložila in pospravila v predal.
Zdaj pa tudi jaz nekaj vem:
Dom ni tam, kjer te potrebujejo šele, ko odideš. Dom je tam, kjer so te ljubili, ko si bila še tu.
