Kdo naj deduje premoženje? Otroci ali tisti, ki je pokazal ljubezen?
Tišina po slovesu
Nisem jokala, ko je odšel. Morda sem vse solze že izlila, saj je dolgo bolehal.
Štirideset let zakona. Dva otroka. Vse sva vložila vanju, zdravje, denar in sanje, ki jih zase nikoli nisva uspela uresničiti.
Včasih sta me klicala vsak dan. Potem pa so klici ostajali krajši in redkejši.
Ko je mož umrl, sta prišla oba.
Nepričakano vprašanje
Še posode nisem pomila po zadnjem obisku pogreba, ko me je sin vprašal:
– Mama, si našla papirje od hiše?
Hčerka pa, potiho, kot da mi dela uslugo:
– Samo da vemo… da se ve, kaj je čigavo.
Pogledala sem ju. Oba. Moja otroka.
Tista, ki sem ju držala, ko sta imela vročino. Tista, ki sem ju hranila s svojega krožnika, ko ni bilo dovolj hrane za vse.
Boleč odgovor
Zaradi njiju sem sedem zim nosila iste čevlje.
Rekla sem samo:
– Papirji so pri notarju.
In se obrnila stran.
Tri dni kasneje sta prejela klic.
V oporoki je pisalo:
– »Hišo zapuščam tistemu, ki me ni vprašal, kaj je njegovo, ampak kako sem.«
Presenetljiv dedič
In veš, kaj je najbolj žalostno?
Dediča nista bila ne hči ne sin.
Hišo je dobil vnuk soseda.
Tisti mali, ki mi prinese kruh, ko zapade sneg.
In vpraša:
Kako ste, nona?
