Zgodba prikazuje enega od mnogih primerov revščine v naši državi, a obenem vrača vero v to, da plemeniti ljudje še obstajajo.
Nenavaden trenutek v trgovini
Tokrat gre za dedka, zgodbo pa vam posredujemo v celoti.
“Včeraj grem v trgovino. Pred menoj starček, star več kot 80 let. Dva paradižnika, bučka, kilogram moke, kilogram sladkorja in še kakšna malenkost.
Nič razkošnega, nič vrednega ali samo za sladokusce. Starček obrne denarnico, v njej pa le nekaj kovancev. Blagajničarka prešteje in pove, da znesek znaša skoraj 2 EUR. Ni dovolj.
Odločitev, kaj pustiti
Vpraša starčka, ali naj kaj pusti na strani, dokler ne prinese ostanka denarja, ali naj nekaj odvzame s seznama. On ji pove, naj ničesar ne pušča, saj z babico nimata več denarja in naj raje kaj odstrani.
Z roko negotovo odrine dva paradižnika in bučko ter vpraša, kaj naj še od svojih skromnih potreb pusti. Jaz dam blagajničarki 10 EUR in ji rečem, naj gospodu vrne vse njegove izdelke v vrečko.
Starček še enkrat prebrska žepe, v upanju, da bo našel kak pozabljen evro. Pogleda nazaj in reče: “Res nimam nič več v žepu, vzemite kaj od tega, kar sem hotel kupiti.”
Dar prijaznosti
Blagajničarka mu pove, da sem jaz dodal manjkajoči znesek. Starček me pogleda, zmeden, nato pa povesi pogled in reče: “Kaj pa zdaj naj naredim?”
“Ni treba nič,” mu odgovorim. “Vzemite svoje stvari in pojdite domov, vse je v redu.”
“Toda to se mi še nikoli ni zgodilo,” pravi starček, še vedno zmeden. “Res ne vem, kaj naj naredim?”
Ganjenost in solze
Gleda zmedeno blagajničarko. “Pa saj še obstajajo dobri ljudje,” pravi blagajničarka in tudi sama povesi pogled.
“Dajte mi vsaj svojo telefonsko številko in naslov, da vam bom prinesel 2 EUR, ko ju bom imel,” reče dedek. “Ni treba, vse ste že vi to zaslužili in odslužili pred mnogimi leti,” mu poskušam z nasmehom olajšati muke.
“Ampak meni se res še nikoli ni zgodilo, da bi mi kdo tako pomagal…” Starček se začne tresti in jokati v svoji bedi, kot da sem mu dal zlati grumen, ne zmečkan bankovec.
Majhno dejanje, velik pomen
Blagajničarka mu zapakira ostale stvari v vrečke, tudi njej je težko. Verjetno dela za 300 ali 400 EUR in tudi sama ve, kaj pomeni, če nimaš.
“Pridite vsaj na kavo, moram se vam oddolžiti,” jeclja starček. “Ni treba nič, le umirite se, pojdite domov, pripravite kosilo in si odpočijte,” ga skušam z nasmehom pomiriti.
Poda mi roko: “Kako vam je ime?”
“Enes,” odgovorim.
