Živela sem v senci sramu. A nepričakovano dejanje mi je prineslo upanje.
Težko življenje z mamo
Živim z mamo, o očetu ne vem ničesar. Živiva zelo težko. Mama je profesorica geografije, vendar nikoli ni poučevala, saj ni imela poznanstev in ni dobila zaposlitve na šoli.
Če sva hoteli preživeti, se je morala zaposliti v pekarni.
Plača je bila komaj dovolj za osnovno preživetje, zato je med službo zbirala ostanke hrane, ki jih gostje niso pojedli in jih nosila domov. Na začetku mi je bilo to ogabno, a sčasoma sem se navadila.
Pred približno mesecem dni je k nama na kavo prišla soseda. Vedela je, da sva socialni primer in ko je videla raznoliko hrano na mizi, je vprašala, od kod nama vse to. Mama se je v zadregi zlagala, da gre za neprodane izdelke, ki jih lastnik razdeli med zaposlene.
Sramotno razkritje
Nekaj dni pozneje je ta ista soseda prišla v pekarno ravno med mamino izmeno. Pred lastnikom in mamo je pohvalila gesto, da dajejo neprodano hrano zaposlenim in prosila, če bi lahko tudi ona kdaj dobila kaj za svoje pse in mačke.
Lastnik je bil osuplo tiho.
Ko je kasneje vprašal mamo, kaj to pomeni, je iz sramu rekla, da si sama vzame pecivo. Rekla je, da krade, čeprav ni! Takoj je dobila odpoved. Čez nekaj dni jo je lastnik poklical nazaj na delo.
Bilo mu je sumljivo, zato je pregledal varnostne posnetke in videl, da ne krade.
Videti je bilo, da le pobira ostanke hrane. Ko mu je povedala celotno zgodbo, ji je dejal, da lahko na koncu izmene odnese domov vse, kar želi, vendar naj ne pobira ostankov, ker to ni higiensko.
Presenetljiva pomoč
Še danes ne morem verjeti, da se naju je nekdo usmilil naju in nama ponudil roko. To dejanje je za naju pomenilo več, kot si kdorkoli lahko predstavlja.
V svetu, kjer pogosto vladata obsojanje in brezbrižnost, se je našel nekdo, ki je izbral razumevanje.
To ni bila le gesta, bila je rešitev.
