Ni imel doma, imel pa je nekaj več – iskren odnos z Bogom.
V tišini noči, ko večina sveta zaspi pod toplimi odejami in varnimi strehami, kleči človek brez doma in moli.
Na hladnih tleh, brez udobja in osnovnih stvari, ki jih imajo mnogi za samoumevne.
Nima ničesar, razen vere.
Njegova molitev je tiha, a močna – kot svetloba, ki ne pusti temi, da prevlada.
To je prizor, ki para srce in prebuja dušo – človek, ki je izgubil vse, razen zaupanja v Boga.
Medtem ko mnogi v obilju pozabljajo biti hvaležni, on v svoji stiski izraža upanje.
Ne moli za bogastvo, luksuz ali slavo, prosi za moč, mir in jutrišnji dan.
Njegova molitev ni znak šibkosti, temveč najmočnejša oblika moči, ki jo lahko premore človeško srce.
Duhovna moč sredi izgube
Ta prizor nas opominja, kako krhko je življenje in kako neuničljiva je duhovna moč.
Ljubezen, upanje in vera ne izvirajo iz okoliščin – temveč iz src tistih, ki jih gojijo.
Ni pomembno, kaj smo izgubili, pomembno je, kaj še vedno nosimo v sebi.
Bog ne gleda zunanjosti, ne meri premoženja ali položaja.
Gleda srce – in v srcu tega moža vera gori močneje kot katerakoli preizkušnja.
Morda nima doma, a ima nekaj, kar tudi največji dvorci ne morejo dati – pristen odnos z Bogom.
Molitve brez strehe nad glavo
Ta brezdomec nas uči: nikoli nisi preveč reven, da ne bi mogel moliti.
In nikoli nisi tako izgubljen, da Bog ne bi slišal tvojega glasu.
V njegovi molitvi odmeva opomin vsem nam – vera je pravi dom duše.
Bog sliši iskrena srca, ne glede na to, kje spijo.
Vir: Instagram
