Spomin na otroštvo mnogih Slovencev nosi s seboj posebno toplino.
To je bil čas, ko smo, kljub skromnim materialnim pogojem, živeli brezskrbno in zadovoljno.
Igre, kot so gumitvist, skrivalnice, duhovi, med dvema ognjema in vrtenje hulahop obroča, so nam bile vsakdan.
Risali smo z barvicami po asfaltu in se igrali s plastičnimi igračami, brez elektronskih pripomočkov.
Naša edina obveznost je bila vrnitev domov, bodisi na kosilo ali večerjo ali ko se je stemnilo.
Namesto obroka smo pogosto prosili le za kos kruha, ki smo ga z veseljem jedli z umazanimi rokami.
Nikogar ni motilo, da smo prihajali domov umazani, z opraskanimi koleni in razmršenimi lasmi.
Svet je bil varen, preprost in iskren.
Igre na dvorišču, ne na zaslonu
Kolesarjenje, igra v peskovniku, metanje frnikol, vse to je bilo del našega vsakdana.
Naš svet ni bil omejen na štiri stene, temveč smo ga ustvarjali na dvoriščih in v naravi.
Če smo padli in se poškodovali, smo to vzeli kot del igre, ne kot razlog za pritožbo.
Nikogar nismo krivili – za vse smo prevzemali odgovornost, čeprav smo kdaj po krivem dobili “vzgojno lekcijo”.
K prijateljem smo hodili peš ali s kolesom, brez najave, preprosto potrkali ali vstopili.
Vrata naših domov so ostajala odklenjena, saj je bilo zaupanje med ljudmi samoumevno.
Zbirali smo albume, serviete, ovitke čokolad in druge drobnarije, ki so imele poseben pomen.
Vsaka izmenjava s prijatelji je bila svojevrsten dogodek.
Otroštvo brez zaščite in brez strahu
V avtomobilih ni bilo varnostnih pasov za vsakega otroka, prav tako ne zračnih blazin.
Naša igrišča so bila prekrita s svinčenimi barvami, a nihče ni bil zaskrbljen zaradi zdravja.
Kolesarili smo brez čelad, brez ščitnikov, brez skrbi.
Pili smo vodo neposredno iz vodnjakov ali izvirov, ne da bi potrebovali plastenko.
Iz starih zabojev in cevi smo izdelovali vozove in se spuščali z njimi z najvišjih hribov.
Zavore niso bile del načrta, rešitev smo našli v trku z drevesom ali kupom zemlje.
Vse to je bilo mogoče, ker ni bilo zasičenega prometa ali pretiranih omejitev.
Otroštvo je bilo divje, a hkrati čarobno.
Hrana, pijača in druženje brez omejitev
Jedli smo vse, kar je bilo na voljo, od ostankov omak do preprostih domačih jedi.
Telo je ostajalo vitko, ker smo ure in ure preživeli v gibanju in igri.
Celo Coca Colo smo si delili – ena velika steklenica za vse.
Pili smo iz istega kozarca, iste plastenke, brez skrbi pred bakterijami in boleznimi.
Komunikacija ni potekala preko aplikacij, temveč iz oči v oči.
Pisma in razglednice so potovali po pošti, kar je dodajalo vrednost vsakemu stiku.
Fotografiranje je bilo praznik, saj smo morali čakati dneve, da se slike razvijejo.
V pričakovanju teh trenutkov je bila lepota, ki je danes večkrat izgubljena.
Brez sodobne tehnologije, a z iskrenimi odnosi
Brez telefonov, igralnih konzol, pametnih naprav in interneta smo bili bolj prisotni v trenutku.
Naše igre niso imele navodil, ampak domišljijo.
Fotografij nismo mogli izbrisati – vsaka je imela pomen.
Prijateljstva so bila pristna in so se gradila s časom in skupnimi doživetji.
Če kdo ni bil dober v šoli, je ponavljal razred, brez obiskov pri psihologih.
Naučili smo se sprejeti neuspeh kot del poti do znanja.
Prevzemali smo odgovornost za svoja dejanja in se učili iz napak.
Imeli smo svobodo izbire in svobodo posledic – in prav to nas je oblikovalo.
