Oče je začel zahajati v stavnico iz radovednosti.
Kmalu je hodil skoraj vsak dan.
Ko se je vračal iz službe, je redno zavil tja in ostajal do pozne noči.
Denarja je bilo vse manj, saj oče plače ni več nosil domov.
Moja mama je skrivaj začela nositi živila “na puf” iz bližnje trgovine.
Ko je za to izvedel oče, sta se strašno sprla.
Jaz pa sem objemal svojo triletno sestrico, ki je jokala.
Iz prepira v nasilje
Nekaj dni kasneje so prepiri prerasli v nasilje.
Oče je hudo pretepel mamo.
Končala je v bolnišnici.
Ko sem šel z babico na obisk, je nisem prepoznal.
Policija je očeta zaprla, jaz in sestra pa sva ostala pri babici.
Ko si je mama opomogla, je vložila zahtevo za ločitev.
Družina se razide
Tri mesece pozneje sta se ločila.
Jaz sem ostal pri očetu, sestra pa je odšla z mamo.
Oče je začel tudi piti.
Popolnoma se je zanemaril.
Včasih, ko je bil trezen, me je celo pobožal.
A običajno je, pijan, samo zaspal – oblečen, na kavču.
Življenje v pomanjkanju
Revščina se je globoko zasidrala v naš dom.
Primanjkovalo nam je vsega.
Ta mesec mi ni kupil niti mesečne vozovnice.
Včasih grem v šolo peš, drugič se peljem.
Strah me je sedeti z neznanci, saj sem šele v šestem razredu.
Nekega dne so me sošolci začeli zasmehovati.
Sram in solze
“Ej, glej tistega, katerega mama se je ponovno poročila,” so rekli.
Pokazali so mi slike poroke na telefonu.
Domov sem se peš odpravil v solzah.
Tri dni nisem šel v šolo.
V tem času sem komaj pojedel rezino kruha.
Stalno sem se spraševal: “Če je zapustila očeta, zakaj je pozabila name?”
Očetov konec
Pomagal sem ji okoli hiše.
Nosil sem ji drva.
Niti javila se mi ni več.
Oče je zaradi alkohola hudo zbolel in so ga odpeljali v bolnišnico.
Čez nekaj dni je umrl.
Nihče na svetu ni bil bolj žalosten od mene.
Vprašanja brez odgovorov
Z mano je ostala babica.
Stalno sem se spraševal: “Sem jaz kriv, da me usoda kaznuje že kot otroka?”
Vsak dan sem pešačil v šolo in z nikomer se nisem družil.
Potem pa sem nekega dne dobil paket po pošti.
Mama mi je poslala adidaske, kavbojke in pulover.
Tudi slike mi je poslala, videl sem, da lepo živijo in imajo dovolj hrane.
Solze in spomini
Pulover sem prepojil s solzami.
Ne toliko zaradi svoje usode, kot zato, ker sem na sliki videl srečno sestrico.
Morda kdaj pomisli name.
Na trenutke, ko sem jo nosil iz sobe, ko je oče tepel mamo.
Babica je tiho jokala.
“Ali ni res, da je za vse to kriva stavnica?”
Vprašanje, ki boli
“Ali ni res, da če oče ne bi hodil v stavnico, bi bili zdaj še vedno skupaj?
In srečni. Ali ni res?”
To me je zlomilo na tisoč koščkov.
Kupil sem mu sladkarije in mesečno karto, a njegove izpovedi nikoli nisem pozabil.
Vsakič, ko pogledam njegove modre oči in kodraste lase, se mi srce zlomi znova.
