Zgodba iz porodnišnice, ki zlomi srce: “Moj mož dela, ne pije. Imamo kruh in kaj skuham. Ne pritožujem se.”
Zgodba, ob kateri se bodo utrnile solze… Vstopim v porodnišnico.
Na porodni mizi leži mlado dekle, stara okoli dvajset let, suha, s podočnjaki in udrtimi lici.
Ne spregovori niti besede.
Približa se mi babica in reče: “Zdravnica, odprta je šest centimetrov. Rok ima šele konec naslednjega meseca, otrok pa je zelo majhen.”
“Kako ti je ime?”, vprašam in se ji približam.
“Melisa,” komaj slišno odgovori.
“Od kod si?”, nadaljujem.
“Od tu, tu sem se tudi poročila,” pove.
“Melisa, zakaj si tako suha? Ali sploh ješ?”
“Ja, jem. Moj mož dela in zasluži, ne pije. Dober je. Vsak dan imamo kruh in nekaj skuhamo. Lepo živim, ne pritožujem se,” pove.
Otrpnem… Zavedam se, da govori resnico. Res je prepričana, da je življenje, kjer je en obrok na dan, nekaj normalnega.
“Melisa, imaš koga? Brata, sestro?”
“Samo sestro, ampak je v rejniški družini. Mama je umrla, oče je ves dan delal in ni vedel, kaj bi z mano. A bila sem pridna, čistila, kuhala, s tržnice pobrala zelenjavo, ki jo drugi odvržejo. Rekel mi je: ‘Melisa, našel sem ti moža. Pojdi z njim, bolje ti bo kot tukaj. In sem se poročila,” pove.
“Je tvoj mož lep?”, poskusim v šali.
“Dober je,” tiho reče in molči.
Njene grimase kažejo, da jo boli.
Mlada ženska, ki sprejema svojo težko realnost, ne pozna ničesar boljšega, ujeta v nemoč.
Babica mi prinese njene krvne izvide.
Pogledam papir in v mojem grlu nastane kepa. Huda anemija, hipoproteinemija.
“Veš, to bo deklica. Imenovala jo bom Amina. Imam stvari. Vse sem oprala in zložila, res so kot nove. Tudi plenice imam. Samo… mislim, da bom zdaj potisnila,” reče.
“Potisni, Melisa,” ji rečem in pogledam babico.
Vsi molčimo. Brez besed. V notranjosti nas stiska in boli.
“Daj, Melisa, močno potisni.”
Melisa posluša, njeno izmučeno telo zbere moč in rodi se otrok.
Deklica je suha, a lepa, s črnimi lasmi, joka.
“Ljubica moja, mama te je dočakala. Dajte mi jo,” reče in jo objame, poljubi ter zajoka.
“Ljubica moja, ti si moje vse. Koliko tehta?”, vpraša.
“Poglejmo… 2.200 gramov,” ji razložim. Otrok lačne Melise.
“Lepa je, zdravnica. Res je lepa.”
“Res je, Melisa. Zelo lepa.”
Ukazujem babici, naj ji prinese stvari, da jo preoblečemo.
Babica povesi pogled in se vrne s plastično vrečko: ena stara spalna srajca, vložki in kos mila.
“Melisa, si lačna, žejna?”
“Nisem. Bom jedla kasneje. Ne skrbite, ne potrebujem veliko,” reče. Prvič se nasmehne.
Pred porodnišnico me pričaka nizek moški.
“Jaz sem Melisin mož. Je v redu?”
“Je,” odgovorim. Majica ponošena, a čista, raztrgane superge, hrapave roke. Porod je uspel. Srečen je.
“Prosim, dajte to Melisi,” izroči škatlico plazme in sok.
“Naj je, mora dojiti. Jutri bom prišel… Imam delo…”
Odidem, polna žalosti. To je resničnost okoli mene.
Naslednji dan jo obiščem med vizito.
Nasmehne se. Diši po milu, opranih laseh, v isti, zdaj čisti spalni srajci.
Zazna moj pogled.
Pogleda me v oči in reče:
“Oprala sem jo, se posušila. Toplo je. Poglejte,” pokaže na nočno omarico.
Sokovi, napolitanke, čokoladice…
“Dale so mi. Nisem si vzela. Rekle so: ‘Jej, Melisa, poglej, kako si suha, me pa debele.’”
Nasmehnem se in pogledam okoli. Čudovite ženske v sobi so ji prinesle vse, od hrane do vložkov, ne da bi jo užalile.
Nastopi dan odpusta. Melisa pride in se zahvali:
“Hvala za stvari za dojenčico. Ne bi bilo treba.”
“Nič zato, Melisa, uživaj.”
“Hvala, hvala…”
Mož ju pričaka. Poljubi ju na lase in Melisi podari vrtnico.
Tako se spodobi…
Gledam jih in se sprašujem… Koliko resnično potrebuješ za srečo? Res ne vem.
