Ko je udarila tragedija, je ena odločitev spremenila življenja.
Ko sta moj brat in svakinja umrla v prometni nesreči, je bil njun sin star tri leta, hčerka pa še ne eno leto.
Sam sem imel hčerko, staro komaj osem mesecev in žena je bila noseča s sinom.
Bratje in sestre moje svakinje ter moj brat in sestra se niso ponudili, da bi vzeli njune otroke (šest jih je bilo skupaj).
Ena izmed sestra svakinje je celo rekla, da bi bilo najbolje, da gredo otroci v dom in ostali so se strinjali.
Odločil sem se jaz
Skoraj ves čas sem molčal, nato pa sem vstal, prijel nečaka za roko in rekel:
»Pridi, jaz bom skrbel zate. Tako kot bo mojim otrokom, bo tudi vam.«
Ženi sem rekel: »Vzemi otroke in jih pelji domov.«
Večina teh ljudi mi nikoli ni pomagala pri vzgoji otrok.
Vendar so bili užaljeni, ko so otroci podedovali premoženje svoje matere.
Takrat so bili že odrasli in v njihove odločitve se nisem vmešaval.
Bolečina, ki ostane
Vzel bi jih k sebi, tudi če bi se kdo drug odločil, da jih vzame.
A bil sem razočaran, ker so raje hoteli, da gredo v dom, kot da bi jih sprejeli.
Hvala Bogu, da so otroci uspeli v življenju tudi brez njihove pomoči.
Na svoje in bratove otroke sem izjemno ponosen.
