Žena skopuškega moža je upoštevala njegovo željo, vendar po svoje.
Nekoč je živel mož, ki je vse življenje delal in varčeval denar. V škrtosti mu ni bilo para. Denar je imel raje kot karkoli drugega na svetu.
Tik pred smrtjo je svoji ženi rekel: »Ko umrem, želim, da ves moj denar položiš v krsto z menoj.«
»Želim ga odnesti s seboj na oni svet,« je dodal.
To je ponavljal znova in znova, dokler ni dobil ženine obljube.
Dan pogreba
Prišel je ta dan in mož je umrl. Na pogrebu je ležal v krsti, njegova žena pa je sedela poleg, odeta v črnino. Ob njej je bila tudi njena najboljša prijateljica.
Ko se je poslovilna slovesnost končala in so začeli zapirati krsto, je žena vstala in rekla: »Samo trenutek!«
V rokah je držala škatlo za čevlje.
Stopila je k pokojniku in jo položila v krsto.
Prijateljičin šok
Zatem so krsto zaprli in jo spustili v zemljo. »Upam, da nisi znorela in res položila ves denar v krsto s starim skopuhom!« je rekla prijateljica.
Žena je mirno odgovorila: »Da, položila sem denar, tako kot sem obljubila. Sem poštena kristjanka in ne morem lagati.«
»Obljubila sem mu, da bom ves denar dala v krsto in obljubo sem izpolnila.«
»Hočeš reči, da si res vse, do zadnjega centa, poslala v grob?« jo je presenečeno vprašala prijateljica.
Modra rešitev
»Seveda,« je odgovorila vdova.
»Ves njegov denar sem položila na svoj račun, njemu pa sem izpisala ček za polni znesek – naj ga unovči tam zgoraj, ko pride.«
