Njegovo malo srce se je stiskalo od bolečine, tiho je jokal in klical: “Mami, mami…”
Ležal je in jokal na postelji v sobi doma.
A nihče ni prišel, vsi so spali, vzgojitelji pa niso posvečali pozornosti solzam še enega zapuščenega otroka.
Saša je bil otrok socialno ogrožene ženske, ki ga je pustila v porodnišnici.
Po šestih mesecih so ga posvojili v lepo družino, v kateri je živel tri leta in pol.
On ni vedel ničesar od tega.
Spomini na prve mesece življenja niso ostali v njegovem otroškem umu.
Vsi so menili, da je mali srečen, ker so takoj našli starše.
Tri in pol leta je Saša živel v družini, kjer sta ga mama in oče imela rada.
A potem se je zgodilo nepričakovano čudo, mama Svetlana je povedala, da bo dobil bratca ali sestrico.
Saša je bil zelo vesel, čeprav ni vedel zakaj.
Od tega dne se je vse spremenilo.
Začel je čutiti, da mama ni več potrebovala njega, oče pa ga je celo jezil.
Mali je z vsem srcem poskušal ugoditi svoji mami, jo objemal, se vzpenjal na njena kolena, a Svetlana se je začela distancirati od njega.
Sergej, Svetlanin mož, je bil vedno proti posvojitvi.
Ni mogel razumeti, kako lahko ljubiš otroka, ki ni tvoj.
A ženska je bila tako obupana, ker ni mogla zanositi.
In na koncu je popustil pod njenimi prošnjami.
“Upam, da bo vse v redu,” je dejal.
Upanje… Kako grozno je, da usoda malega človeka temelji na opravičilu upanja.
Vse je šlo čisto dobro.
Saša je odraščal kot običajen otrok, ki staršem prinaša tako veselje kot skrb.
Minila so leta. In takrat je Svetlana zanosila!
Čudež! Resnično božji načrt!
Nihče od njiju takrat ni razumel najpomembnejše stvari, ta dar jim je bil podan prav zaradi Saše.
In Saša je postal odveč, nepotreben.
Oče se je prenehal igrati z njim in mu ni več posvečal pozornosti, mama pa je ves čas razmišljala o nečem svojem.
Začeli so ga hraniti, ga voditi kot psa, doma pa so mu govorili: “Prostor!”
Začel je jokati in ponoči lulati, to je strašno jezilo očeta, celo udaril ga je.
Prvič soočen z bolečino, mali ni razumel, zakaj se je vse spremenilo.
Zakaj ga oče ne mara, samo kriči nanj, mama pa mu ne posveča pozornosti.
Kako bi to majhno nedolžno dete lahko razumelo, da je tujec, da nikoli ni postal njihov, resnično njihov otrok?
Sergej je začel govoriti, da bi morali Sašo vrniti v dom.
Naštel je desetine argumentov, a glavni je bil, da bo imel svoje, pravo, zaželeno dete.
Svetlana ni polemizirala z možem, ljubila je otroka, ki ga je nosila pod srcem; spoznala je, da nikoli ne bo ljubila tega tujega otroka.
Na žalost, šele zdaj…
Odločitev je bil sprejeta, starši so vložili dokumente na sodišče za odrek starševskih pravic nad Sašo.
Mali je sedel na stolu v čudnem domu, kamor so ga pripeljali, za zaprtimi vrati je odločalo sodišče.
Sodišče, na katerem sta mama in oče odstopila od njega.
Opazoval je okoli sebe, opazil sočutne poglede in s solznimi očmi gledal mimoidoče, neznane ljudi.
Saši je bilo strašno, tresel se je zaradi udarcev vrat sosednjih pisarn.
Ko sta mama in oče odšla, mož niti ni pogledal v smeri malega.
Mama je prišla k njemu z neznano žensko in rekla: “Saško, ti boš šel s to teto.”
Ne da bi se obrnila, je odšla za možem, Saša pa je spoznal, da odhajata, začel je kričati in tekel za njima.
Teta ga je ujela za roko, a on, zavedajoč se, da se je zgodilo nekaj zelo strašnega, je začel gristi, udarjati in se braniti.
Kričal je: “Mama, ne odhajaj!”
A Svetlana ga ni slišala, skupaj z možem sta sedla v avto in odšla domov.
Sašo, mokrega od solz, so pripeljali v nek strašen dom.
Opazoval je okoli sebe in zdelo se mu je, da se je svet povsem spremenil.
Pripeljali so ga v sobo z drugimi otroki.
Hitro je šel v kot, sedel, skril svoj mali obraz v roke in se umaknil od vsega.
