Stiskal se je k ženi, ko je umirala na bolniški postelji. Ko boste prebrali njegovo ganljivo pismo zdravnikom ...
Lep dan
25. 11. 2017 ob 11:00 Prevzelo vas bo njegovo razmišljanje. Ko govorimo o ravnanju z bolniki, večina zdravniškega osebja neutrudno dela na tem, da imajo ti zagotovljeno vso potrebno oskrbo in udobje.
Vzemite si trenutek in premislite o tem.
Toda mnogokrat njihovo delo sega mnogo dlje od samih medicinskih postopkov.
Bolniki in njihove družine doživijo med procesom zdravljenja mnoge čustvene trenutke, kar pomeni, da so njihovi zdravniki in sestre tako njihov podporni sistem, kot tudi negovalci.
To se je še posebej pokazalo v primeru Petra DeMarca in njegove žene Laure Levis, ki je umrla v bostonski CHA Cambridge bolnišnici po zdravljenju hudih napadov astme.
Kljub neverjetni izgubi, ki ji jo doživel DeMarco, je ta še zeraj bil izjemno hvaležen celotnemu bolnišničnemu teamu, ki je skrbel za njegovo pokojno ženo z vsem spoštovanjem in dostojanstvom.
V spletnem pismu, ki ga je objavil New York TImes, De Marco natančno opiše vse neverjetne podrobnosti.
O tem, kako so zdravniki, sestre in drugo osebje, sicer izjemno težko situacijo, naredili za par vsaj malo znosnejšo.
V nadaljevanju si oglejte ta ganljiv poklon.
“Ko sem prijateljem in družini začel pripovedovati o sedmih dneh, ko ste skrbeli za mojo ženo Lauro Levis, in ki so se izkazali za zadnje dni njenega mladega življenja, so me ti ustavili nekje pri petnajstem imenu, ki sem ga omenil.
Seznam je vključeval zdravnike, sestre, respiratorne specialiste, socialne delavce in celo čistilno osebje, ki so skrbeli za njo.
“Kako si si zapomnil vsa ta imena?”, so vprašali.
“Kako si jih ne bi?, sem odgovoril.
Med tem, ko je teden dni ležala v nezavesti, ste prav vsi skrbeli za Lauro s takšnim profesionalizmom, prijaznostjo in spoštovanjem.
Ko je potrebovala injekcijo ste se ji opravičili, da bo malce zabolelo, ne glede na to, če vas je slišala ali ne.
Ko ste poslušali njeno srce in pljuča skozi svoje stetoskope in ji je obleka začela polzeti, ste jo potegnili nazaj in jo spoštljivo pokrili.
Niste je pokrili z odejo samo takrat, ko je njeno telo potrebovalo toploto, ampak tudi takrat, ko se je v sobi samo malce shladilo, in ste menili, da bo tako udobneje spala.
“Kako zelo ste skrbeli za njene starše, jim pomagali, da so se namestili na neroden počivalnik v sobi, jim prinesli vodo skoraj na uro in z neverjetno potrpežljivostjo odgovarjali na vsa njihova zdravstvena vprašanja.
Moj tast, kot ste izvedeli, tudi sam zdravnik, se je počutil vključen v njeno oskrbo. Ne morem vam povedati, kako pomembno je to bilo zanj.
Potem je tu še to, kako ste obravnavali mene.
Kako bi našel moč, da bi se prebil skozi ta teden brez vas?
Kolikokrat ste vstopili v sobo in me našli medtem, ko sem s sklonjeno glavo ihtel, na njenih rokah, ter potiho opravili svoje naloge, kakor, da bi želeli biti nevidni.
Kolikokrat ste mi pomagali postaviti počivalnik bliže k njeni postelji, zapletajoč se v žice in cevi okrog nje, da ste jo samo malo dvignili na postelji?”
“Kolikokrat ste me objeli in me pobirali, ko sem bil na tleh, ali me spraševali o Laurinem življenje in o tem kakšna, oseba je bila, medtem, ko ste si vzeli čas za ogled njenih fotografij ali mojih zapisov o njej?
Kolikokrat ste mi sporočili slabe novice s sočutnimi besedami in z žalostjo v vaših očeh?
Ko sem v sobo pretihotapil prav posebnega obiskovalca, najino tuxedo mucko Colo, da še zadnjič poliže Lauro po obrazu, niste videli ničesar.
In nekega prav posebnega večera ste mi dali dovoljenje, da sem v bolnišnico pripeljal 50 ljudi iz Laurinega življenja, od prijateljev, sodelavcev, kolegov alumnov, do družinskih članov.
To je bil izliv ljubezni, ki je vseboval igranje kitare in operno petje in ples ter mi dal nova razodetja o tem, kako globoko se je moja žena dotaknila ljudi.
Bila je zadnja velika skupna noč najinega zakona za oba izmed naju in ne bi bila mogoča brez vaše podpore.”
In še en trenutek je tukaj, pravzaprav ena sama ura, ki je ne bom nikoli pozabil.
Na zadnji dan, ko smo čakali na operacijo Laurinega darovalca organov, sem želel biti sam z njo.
Toda družina in prijatelji so kar prihajali, da bi se poslovili in ura je tekla.
Približno ob štirih popoldan, ko so končno vsi odšli, sem bil čustveno in fizično izčrpan in sem potreboval spanec.
Zato sem prosil njeni medicinski sestri Donno in Jen, če mi lahko pomagata postaviti počivalnik, ki je bil tako neudoben.
Vseeno pa je bil edino, kar sem imel za biti ob njej.
Oni dve sta imeli boljšo idejo.
Prosili sta me, če lahko za trenutek zapustim sobo in ko sem se vrnil, sta prestavili Lauro na desno stran postelje, tako, da sta pustili ravno dovolj prostora, da sem se lahko še zadnjič stisnil k njej.
Prosil sem, če nama lahko data eno uro časa, brez sleherne motnje.
Pokimali sta, zagrnili zavese, ugasnili luči in zaprli vrata.
Foto: Facebook/Peter DeMarco
Svoje telo sem stisnil k njenemu.
Izgledala je tako čudovito in to sem ji tudi povedal ter med tem gladil njene lase in obraz.
To je bil najin zadnji trenutek nežnosti med možem in ženo.
Bil je bolj naraven in čist in udoben kot karkoli, kar sem kadarkoli občutil. Potem sem zaspal.
To zadnjo skupno uro si bom zapomnil do konca življenja.
Bila je darilo nad darili, in Donni in Jen se lahko zahvalim za njo.
Resnično se vam imam vsem skupaj za zahvaliti.
Z večno hvaležnostjo in z ljubeznijo,
Peter DeMarco”
Će spoštuješ zdravnike in sestre za vso neverjetno delo, ki ga opravijo, zagotovo deli ta prispevek s svojo družino in s prijatelji na Facebooku.
KOMENTARJI