Romska naselja v jugovzhodni Sloveniji ostajajo ena najbolj zahtevnih razvojnih in socialnih tem na lokalni ravni. Razprava na seji Mestna občina Novo mesto je znova pokazala, da se cilji, zapisani v strategijah, na terenu pogosto ustavijo – ali celo oddaljijo.
Svetniki so obravnavali pregled izvajanja Strategije za Rome za obdobje 2022–2030, pri čemer je bilo največ pozornosti namenjene vprašanju nelegalnih gradenj. Podatki razkrivajo, da se razmere v nekaterih naseljih, zlasti v Žabjaku, ne izboljšujejo, temveč se celo slabšajo.
Ukrepi obstajajo, izvedba pa se zatika
Pregled izvajanja strategije in predloge za njeno prilagoditev je predstavila Meta Retar Kramar, vodja Urada za družbene dejavnosti. Poudarila je, da se je pri izvajanju pokazalo več omejitev, zaradi katerih vseh zastavljenih ukrepov ne bo mogoče uresničiti v celoti.
Med ključnimi razlogi so zakonodajne ovire, zahtevne razmere na terenu ter pomanjkljivo sodelovanje posameznih institucij. V praksi to pomeni, da se nekateri cilji sicer spremljajo, a se ne premaknejo z mrtve točke.
Legalizacija objektov kot največji izziv
Eden najbolj problematičnih ukrepov ostaja legalizacija objektov v romskih naseljih. Občina kot glavni razlog za neuspeh odkrito navaja nezainteresiranost dela romskega prebivalstva za legalizacijo bivališč.
V preteklosti so poskušali tudi z dodeljevanjem stavbne pravice za omejeno obdobje, v katerem bi bilo mogoče objekte urediti in legalizirati. A se je izkazalo, da se številni v postopke sploh ne vključijo. Lastništvo namreč pomeni tudi obveznosti, stroške in odgovornost, kar marsikomu predstavlja nepremostljivo oviro.
Žabjak raste hitreje od načrtov
Za romsko naselje Žabjak je bil leta 2019 sprejet prostorski načrt, vendar po ugotovitvah občine ta danes ne odraža več dejanskega stanja. Število nelegalnih gradenj se je povečalo, naselje pa se je v nekaj letih razširilo za približno četrtino.
Na seji je bilo poudarjeno, da je novih črnih gradenj celo za tretjino več, kar kaže na jasen razkorak med načrtovanjem in realnostjo na terenu.
Zakaj legalizacija pogosto sploh ni mogoča
Težava ni le v nepripravljenosti na sodelovanje. Velik del objektov namreč ne izpolnjuje osnovnih tehničnih pogojev ali ni skladen z veljavnimi prostorskimi akti, zato jih v sedanji obliki sploh ni mogoče legalizirati.
Postopki so zapleteni, dragi in povezani s finančnimi obremenitvami, kar dodatno odvrača ljudi od urejanja statusa svojih bivališč.
Foto: X – @mlinarca
Ustavna pravica do doma omejuje ukrepanje
Občina priznava, da je njeno delovanje omejeno tudi zaradi ustavno varovane pravice do doma. Zaradi tega se nelegalna gradnja nadaljuje, kazalniki uspešnosti pa pogosto merijo zgolj končni cilj – legalizacijo –, ki je v mnogih primerih trenutno nedosegljiv.
To ustvarja vtis stagnacije, čeprav se razmere na terenu nenehno spreminjajo.
Predlogi za bolj realen pristop
Po predstavljenem pregledu so na občini poudarili potrebo po faznem in bolj izvedljivem reševanju problematike. Kot prvi korak želijo pripraviti natančen in ažuren popis objektov v posameznih naseljih.
Objekte bi nato razvrstili glede na možnosti nadaljnje obravnave: legalizacijo, nadomestno gradnjo ali preselitev na drugo lokacijo znotraj naselja.
Poseben poudarek na družinah, ki zmorejo spremembo
Del prilagoditev strategije je namenjen tudi pomoči družinam, ki izkazujejo sposobnost in interes za izhod iz romskih naselij. Med možnostmi so javna najemna stanovanja ali nakup nepremičnine zunaj naselja.
Občina meni, da bi takšen ciljan pristop lahko dolgoročno prinesel več konkretnih rezultatov kot dosedanji splošni ukrepi.
