Zgodba Maksa Lenarta Černelča je razgalila številne razpoke v slovenskem šolskem sistemu, ko gre za vključevanje mladih z invalidnostmi.
Dijak s spinalno mišično atrofijo tipa 1 je bil pred vpisom v srednjo šolo zavrnjen na vseh ljubljanskih gimnazijah – državnih in zasebnih.
Razlog ni bil učni uspeh, temveč njegova težka gibalna oviranost in kronična bolezen. Priložnost je nato dobil na Škofijski klasični gimnaziji v Ljubljani, kjer je lani postal zlati maturant. Njegova pot pa odpira vprašanja o dostopnosti, diskriminaciji in pripravljenosti sistema na inkluzijo.
Vir: osebni arhiv g. Černelča
Zavrnitve še pred vpisom
Černelč se je že leto dni pred vpisom sistematično pozanimal, katere šole bi mu lahko omogočile prilagoditve. Iz izkušenj drugih dijakov z invalidnostmi je vedel, da se zapleti lahko pojavijo tudi kasneje, ne le ob vpisu.
Ugotovil je, da nekatere šole, ki so bile v preteklosti fizično dostopne, tega niso več zagotavljale. Prilagojeni prostori so dobili drugo namembnost, tehnični pripomočki pa so bili odstranjeni. V pogovorih je jasno predstavil svoje potrebe, predvsem možnost šolanja na daljavo.
Na eni od gimnazij so mu pojasnili, da bi bilo njegovo šolanje »prezahtevno« in da bi predstavljalo breme za kolektiv. Takšne razlage je doživel kot neupravičeno zavrnitev, ki ni temeljila na strokovnih podlagah.
Inkluzija kot vprašanje volje
Izkušnja ga je utrdila v prepričanju, da vključevanje otrok s posebnimi potrebami pogosto ni stvar pravil, temveč pripravljenosti. Sam verjame, da inkluzija ni zapletena, ko obstaja razumevanje in pripravljenost na dialog.
Ker številne gimnazije zanj niso bile fizično dostopne, možnosti vpisa v Ljubljani praktično ni imel. Tudi šolanje na daljavo pri štirinajstih letih takrat še ni bilo omogočeno.
Vir: Zavod sv. Stanislava
Zakaj ravno Škofijska klasična gimnazija
Družina je ob podpori strokovnjakov iskala rešitev v domačem okolju, ne v instituciji. Priporočilo jih je pripeljalo do Škofijske klasične gimnazije, kjer je bil odločilen prvi pogovor. Tam je dobil občutek, da ga vidijo najprej kot človeka.
Takratni ravnatelj Simon Feštanj je iskal možnosti in ne ovir. Po prvem srečanju se je hitro odločil, da bodo Maksa sprejeli, in o tem nemudoma obvestil družino. Kasneje so izvedeli, da je bil drugod že zavrnjen.
Sprejetost kot pogoj za uspeh
Na ŠKG je Černelč doživel okolje, kjer je lahko razvijal svoje močne strani in osebnostno rasel. Občutek sprejetosti in enakovrednosti mu je dal samozavest, ki se je odrazila tudi v izjemnem maturitetnem uspehu.
Ena od zavrnitev drugje ga je še posebej prizadela, saj je bila pospremljena z besedami, da bi njegov vpis preveč obremenil profesorje. Primer je prijavil Varuhu človekovih pravic, ki je ugotovil nepravilnosti in ga posredoval Zagovorniku načela enakosti.
Možnost pravne presoje ostaja odprta, a Černelča ne vodi želja po obračunavanju. Želi si, da bi bile nepravilnosti prepoznane in da nihče za njim ne bi doživel podobne izkušnje.
Vir: Zavod sv. Stanislava
Šola kot skupnost, ki raste z dijaki
Sedanji ravnatelj Rihard Režek poudarja, da gimnazijo obiskuje več dijakov s prilagoditvami in da je pri težjih primerih potreben resen razmislek o zmožnostih šole. Zavrnitev ni enostavna, a vpisni postopki potekajo po enakih pravilih za vse.
Ob tem dodaja, da dijaki z invalidnostmi razredni skupnosti ogromno dajo. Izkušnja z Maksom je po njegovih besedah obogatila celotno šolo in pokazala, kaj pomeni prava inkluzija v praksi.
Vir: Zavod sv. Stanislava/Martin Perme
