Včeraj sem prišel domov okoli 23. ure, po napornem delovnem dnevu. Doma sta me pričakala žena in najina dva sinova, eden je star štiri leta, drugi komaj 17 dni.
Žena mi je rekla, da bi rada skočila pod tuš. Ulegel sem se v posteljo, prižgal športni kanal in pazil na otroka, ki sta spala. V nekem trenutku se je dojenček prebudil in začel jokati.
Dvignil sem ga, ga pobožal, mu ponudil dudo, a nič ni pomagalo, še naprej je jokal. Nisem vedel, kako naj ga pomirim, zato sem ga odnesel do avtomobila. Tudi to ni pomagalo, še vedno ni nehal jokati.
V naslednjem trenutku se je počasi prebudil še starejši sin in začel jokati, ker ni našel igrače, ki jo je pustil ob postelji.
Oba sta jokala, jaz pa nisem imel ne načina ne potrpljenja, da bi ju pomiril.
Jokala sta že nekaj časa in bom povsem iskren, nisem vedel, kaj naj naredim. Postal sem nervozen, počutil sem se nemočnega.
Začel sem se jeziti na starejšega, mlajšemu pa rekel: “Dovolj je bilo!” Takrat sem šel do vrat kopalnice in vprašal: “Ljubezen, prideš kmalu ven? Prosim, pohiti.”
Veste kaj, še dve uri nisem bil doma in že sem bil razočaran. Nervozen, izgubljen in brez ideje, kako pomiriti otroka.
Na koncu je moja žena prišla iz kopalnice, vzela dojenčka in mu začela masirati trebušček. Takoj se je pomiril, nato ga je pripravila na dojenje.
Starejši sin je objokan prišel k njej, ona pa mu je z umirjenimi besedami govorila in se je tudi on pomiril. Oba sta bila ob njej spokojna, jaz pa sem ležal na postelji in se počutil popolnoma nemočnega.
Gledal sem jo in se spraševal, kako ji uspe? Prijatelji, od takrat se nikoli več nisem pritoževal nad tem, da sem utrujen ali da sem imel slab dan.
Razmišljal sem le, kako ji uspe, da je hiša brezhibna, hrana pripravljena in postrežena, oblačila oprana in zlikana, vse pospravljeno?
Ona dela 24 ur na dan.
Niti dve uri nisem bil doma in že nisem vedel, kaj naj počnem z otrokoma. Ona pa je prišla in v nekaj trenutkih oba pomirila.
In prej se je spraševala, ali je pripravljena postati mama. Zame je, glede na to, kar sem doživel, najboljša mama na svetu.
Ne vem, kako drugače naj opišem vse to.
Le kapo dol.
