V dežju, mrazu in temi prostovoljci vsako pomlad opravljajo delo, ki ga večina ne opazi.
Po cestah prenašajo žabe in krastače, da bi jim omogočili varen prehod do mrestišč.
Na eni strani so vedra, odsevni jopiči in potrpežljivost.
Na drugi pa avtomobili, hitrost in – po besedah prostovoljcev – tudi namerna krutost.
Namesto upočasnitve nekateri vozniki pohodijo plin. Ne po nesreči, temveč zavestno. Takšni prizori so v prostovoljcih sprožili odkrito ogorčenje. In vprašanje, ki ga ni mogoče preslišati.
Ko pomoč postane tarča posmeha
Na Facebook strani Pomagajmo žabicam so te dni zapisali ostre besede. Opozarjajo na voznike dragih avtomobilov, ki naj bi namenoma zapeljali proti živalim. Ne govorijo o nesreči ali nepozornosti. Govorijo o odločitvi.
Po njihovih besedah bi se marsikdo lahko ustavil ali vsaj zmanjšal hitrost. Namesto tega nekateri zapeljejo v luže, poškropijo prostovoljce in se posmehujejo. »Kaj se mora dogajati v človeku, da mu je to v zabavo?« se sprašujejo. Vprašanje, ki odpira temo odgovornosti in empatije.
Sto dvoživk v eni noči
Medtem ko eni uničujejo, drugi rešujejo. V kraju Hraše so se v slabem vremenu na teren odpravili trije otroci in odrasli spremljevalec. V nekaj urah so prenesli okoli sto dvoživk. Med njimi 25 rjavih žab in številne krastače.
To niso številke za statistiko. To so konkretna življenja, rešena pred asfaltom. Vsaka prenesena žaba pomeni manj povoženih teles. In manj tihega izginjanja iz narave.
Žabe niso le žabe
Prostovoljci poudarjajo, da dvoživke niso nepomembne. So del občutljivega ekosistema. Uravnavajo populacije žuželk. So pokazatelj zdravega okolja.
Ko izginejo žabe, se poruši ravnovesje. Zato pomoč njim pomeni pomoč naravi kot celoti. Gre za majhna dejanja z velikimi posledicami. In za odnos, ki ga imamo do sveta okoli sebe.
Vir: Facebook/Pomagajmo žabicam
Ne pobiramo tujih smeti, temveč skupni prostor
Ob reševanju živali prostovoljci pobirajo tudi odpadke. Pločevinke, plastenke in smeti, odvržene iz avtomobilov. »Ne pobiramo tujih smeti, pobiramo planet, na katerem živimo,« opozarjajo. V tem stavku je bistvo njihovega dela.
Ne gre samo za žabe. Gre za spoštovanje prostora in živih bitij. Za vprašanje, kaj puščamo za seboj. In komu prelagamo odgovornost.
Cesta kot ogledalo družbe
Spomladi ceste niso le prometnice. Postanejo poti selitve in preživetja. Postanejo tudi ogledalo človeškega ravnanja. Na vsakega, ki dela škodo, mora priti nekdo, ki pomaga.
A vprašanje ostaja.
Koliko prostovoljcev bo še potrebnih?
Ko boste naslednjič ob cesti zagledali vedro in človeka v odsevnem jopiču –
boste pohodili plin ali stopili na zavoro?
