Skoraj dve desetletji je bil stalnica vsakdanjega dogajanja, tiha opora zaposlenim in topel sprejem za vse obiskovalce.
Zdaj se je poslovil Frik, kuža, ki je skoraj 17 let zaznamoval delo in utrip Veterine Škarica ter pustil neizbrisen pečat v srcih vseh, ki so ga poznali.
Njegovo slovo so na veterini sporočili prek družbenega omrežja Facebook, kjer so z ganljivim zapisom obudili spomine na štirinožnega sodelavca, ki ni bil le hišni ljubljenček, temveč del ekipe.
Več kot kuža – nepogrešljiv del veterine
Frik je bil vsak dan prisoten od jutra do večera. Z zvedavim pogledom je spremljal dogajanje, že na parkirišču pozdravljal stranke, jih pospremil v ambulanto in bil zraven tudi pri številnih terenskih obiskih.
Nič ni ušlo njegovemu pozornemu očesu, njegova prisotnost pa je mnogim lastnikom živali pomagala premostiti strah in skrbi ob obisku veterine. Postal je obraz domačnosti in topline, ki sta jo ljudje tam še posebej potrebovali.
Pasji navihanec z velikim srcem
V mlajših letih Friku niso bile tuje niti pasje vragolije. Prav te so ga naredile še bolj posebnega in priljubljenega med zaposlenimi ter obiskovalci.
Sčasoma je postal simbol zaupanja in prijaznosti, kuža, ki je s svojo mirnostjo in zvestobo ustvarjal občutek varnosti. Njegova življenjska pot je bila prepletena z ljudmi, ki so ga imeli iskreno radi.
Vir: Facebook
Ganljivo slovo in besede hvaležnosti
V zapisu, objavljenem na družbenem omrežju, so Friku dali glas, s katerim je nežno potolažil vse, ki ga bodo pogrešali. Poudaril je, da je živel lepo in polno življenje, obdan z ljubeznijo in skrbjo.
Posebno mesto v njegovem srcu je imel lastnik Igor, kateremu je bil Frik vse življenje izjemno predan. Njuna vez je bila tiha, a močna in polna zaupanja.
Spomini, ki ostajajo
Čeprav Frika ni več, ostajajo številni spomini na kužka, ki je znal s svojo prisotnostjo polepšati dan, razbremeniti skrbi in povezati ljudi.
Njegova zgodba je opomnik, kako globoko lahko živali zaznamujejo naša življenja – ne z besedami, temveč z zvestobo, toplino in preprosto prisotnostjo.
