Se spomnite obdobja, ko ste tekli proti trgovinam, napolnili vozičke in izpraznili police v Rodi, Maksi in Lidlu?
Panika je zajela vse, spori okoli nekaterih izdelkov pa so bili neizogibni.
Potem ste hiteli domov in zaklenili vsa vrata.
Morda hrane ne bo! Mleka, jajc in sira! Jogurta! Jabolk! Boranjic, graha in fižola!
Trgovine so bile prazne, kaj zdaj?
Strah pred lakoto, ropi in težavami je rasel. A potem ste se ustavili in za trenutek prisluhnili. Zvok se je začel tiho, nato je postal bližji.
To ni bil nov zvok, niti žalosten. Farma je delala to, kar vedno dela. Hrana je prihajala, čeprav so bile police prazne.
Mesta so pozabila, od kod prihaja hrana. A farme so vsak dan pošiljale zaloge.
Vir: Youtube/printscreen
Kljub nevihti, kritikam in padajočim trgom, so farme vztrajale.
Vedno so opravljale svojo nalogo. Delali so brez zahval. Delali so brez slave.
Delali so v najhladnejše in najtoplejše dni. Čeprav so ljudje v mestih vse pobrali, je naslednji dan prišlo še več.
Takrat so ljudje začeli razmišljati o nečem, kar jim prej ni bilo pomembno. Morda hrana ne pride iz trgovine.
Morda so prav farmarji zaslužni, da imamo vse, kar potrebujemo.
Njihovo delo je tih, a neprecenljiv del našega vsakdana.
