Menu

Slovenka obiskala očeta v domu starejših za rojstni dan, tam pa doživela hladen tuš ...

Lep dan 22. 5. 2020 ob 14:54

21. maj. Četrtek. Za večino običajen dan. A ne zame.

Danes je moj ati dopolnil 84 let. Ne praznuje! 

 

 

Tako se začnejo besede Mateje Mušič Gorenšek, ki je na svojem Facebook profilu objavila zapis, vreden razmisleka:

 

"Še malo, pa bo minilo 14 let odkar se je zanj in za vso našo družino življenje postavilo na glavo.

Možganska kap. Ne govori več.

 

Plenice. Pri vseh opravilih potrebuje pomoč.

Ati že 4 leta biva v Špesovem domu v Vojniku.

 

Foto: Mateja Mušič Gorenšek

 

Do 5. marca sem ga tam obiskovala VSAK dan, razen, ko smo šli na dopust.

Takrat me je zamenjala teta. Drugi obiskovalci so izjemno redki, pa še to v glavnem pridejo, ko sem jaz pri njem.

 

Bojijo se pač trenutkov brez besed. Saj razumem ...

 

Zadnji dve leti odkar je umrla mami, so bile najine ure iz dneva v dan enake.

Dobra ljuba domača rutina v domski sobici med peto in šesto popoldne.

 

Sveža plenica, varne roke, s pomočjo katerih oddrsa do mize. Obvezne Slakove viže na telefonu.

 

Običajno domača večerja iz košare. Na mizo denem dva kosa najbolj mehkega kruha (Ivica, hvala!) in obvezno nekaj mesenega.

Ni važno kaj, pečeno kurje bedrce ali pa kos "pasje radosti", vse z veseljem zmaže.

 

Pripravim tako lepo, na koščke, ki jih jemlje z roko, sicer ga nahranim.

Včasih v domski kuhinjici spečem jajčka na domačih ocvirkih. Pravijo, kako diši! Vse prinesem s seboj, še krpo za pobrisat štedilnik.

 

 

Po večerji preverim tablete, poskrbim, da nobena ne pade iz ust na tla in da jih ne poje "na suho".

Sledi britje in mazanje s kremo. Dnevne novice. Sadje! Mmmmm...to ima rad! Malce nadstandarda za pocartat.

 

Ko pokaže, da želi v posteljo, ga dvignem in mu pomagam, da leže. Nogavice dol in arriva otroški robčki in mleko za telo.

Po potrebi postrižem nohte. Če je pri volji potegnem k postelji stol in mu kaj preberem.

 

Preden grem ga pokrijem in objamem za lahko noč. Obvezni pozdrav "Smrt fašistom" in "jutri spet pridem".

Pri vratih se še enkrat ozrem in dvignem roko. Gleda za menoj in naredi enako. Oba sva pomirjena. Vse je v redu.

 

Njegov dan se sklene, moj se začne. Tako dan za dnem.

Potem je prišla korona. V dobrih dveh mesecih sva se z atijem trikrat videla prek video klica.

 

 

 

11. maja je dom odprl vrata. Obiski so odrejeni enkrat tedensko za pol ure po predhodni najavi.

Veliko nas je pač, ki bi radi prišli k svojcem.

 

Ne vem, kaj sem pravzaprav pričakovala. Grem na prvi korona obisk.

Atija so (v skladu s pravili in navodili) razkuženih rok, z masko na obrazu, na vozičku pripeljali k mizi, pripravljeni v posebnem prostoru.

 

Jaz sem, prav tako razkužena, z masko, izmerjeno temperaturo in podpisanimi papirji sedla na drugo stran mize.

 

 

Med nama meter visoko steklo. Samo še slušalka manjka, pa bi mislila, da sem se znašla na Dobu.

Niti za roko ga nisem smela prijeti. Bil je urejen, a apatično je gledal v svoje roke, nervozen, ker mu je desna noga nenehno padala s poličke na vozičku.

 

Popravljal si je masko, me sicer poslušal (upam, da ne misli, da so tanki na cesti, pa da mu nočem povedat), vmes pa mi je večkrat pokazal, da želi nazaj v svojo sobo, v okolje, ki ga je vajen in kjer lahko sproščeno diha.

 

Srce parajoč pogled.

Obisk v soboto je bil boljši. Sicer vse enako, ista pravila.

 

Bog mi pomagaj, neodgovorna kot sem, sem jih prekršila.

 

Prijela sem ga za roke, mu pregnetla vsak prst in kite na dlani in "naštimala" Slaka.

Danes ima rojstni dan, zato sem si izprosila še en termin za obisk.

 

Če spoštujem pravila mu ne smem stisniti roke, kaj šele poljubiti ga.

Itak ne smem prinesti nič. Ne pesti češenj z domačega drevesa, ne 10 dek vakuumsko zapakiranih klobas iz trgovine. NIČ!

 

In zdaj dragi moji, se sprašujem, kako dolgo še!?

 

Kako dolgo nam boste, gospe in gospodje na "dirigentskih" stolčkih kvasili, da ščitite najranljivejše?

Tako dolgo, da bo prav - za koga? Se zavedate, da ljudi ne bo ubila korona ampak tetka Žalost, da nazadujejo, umsko in telesno, sami, brez domačih stikov.

 

Mislite, da se mi, svojci, ki smo v letih, ko se srečujemo na domskih hodnikih in parkirišču postali prijatelji, nič ne pogovarjamo?

Eden pove, da je mama shujšala in umsko "šla nazaj", drugi da mama skorajda ne vstane več, da noče jesti in piti, tretja, da si je oče solze in nos brisal v rokav, ko je jokal od sreče, ker je po dveh mesecih videl ženo, ona pa mu še robčka ni smela dati! Pa niso samo te tri zgodbe!!!

 

Haloooo! Ali ste sploh kdaj bili v domu?

 

Ste, petkaste gospe in ukravatani gospodje, prišli kdaj nenapovedano med nepokretne?

Je njih, ki jih tako ščitite morda kdo vprašal, česa se bolj bojijo, korone ali osame!

 

Se zavedate, da oni ne morejo ven, da si ne morejo izbirat programa na tv, ne držat knjige pred očmi, da bi si krajšali čas!

 

Pomislite kdaj, kako dolg je njihov dan, ko ležijo v postelji in gledajo v strop? In kaj zanje predstavlja mesec dni?

Kdo vam daje pravico, da jemljete njihovim dnem življenje, pod pretvezo, da jih varujete?

 

Ne krivim osebja, ki dela po navodilih z vrha. Nič niso krivi in verjamem, da je tudi njim hudo.

Morda bi kdaj radi koga razvedrili, pa jih preganja tablica pri vhodu, ki čekira, kako dolgo so v sobi.

 

Ob vseh naporih osebja pa tudi najbolj prijazna strežnica ne mora potešiti hrepenenja po ženi, možu, hčeri, sinu!

 

Normativ! Sistem!

 

Ta presnet sistem z osebki brez ZKP (zdrave kmečke pameti), ta me ubija!

Kot me gloda to, da se ljudem, ki imajo polne ... (štiri črke, ker je množina) in imajo moč te normative določati, zdi dovolj, da najbolj ranljivim (kako ironično!) zadostujejo tri plenice dnevno!

 

Tri plenice! Povejte mi, vsi, ki smo tudi starši, kdaj smo svojim otročkom dnevno privoščili 3 (TRI!!!) plenice?

Zakaj so ti starci tako malo vredni? Kako to, da je en fizioterapevt (ki bi se verjetno tudi kdaj rad kloniral) dovolj za toliko ljudi?

 

Eh, pa saj, če so ga deležni par minut na teden je pa res dovolj! Saj na maraton se ne bodo več prijavili.

In res je, tveganje za okužbo s korono obstaja in prav je, so bili ukrepi tako strogi, ko je bilo le-to res veliko.

 

Prav je, da so ukrepi zdaj. Da smo pri obiskih v domu vedno maksimalno odgovorni! A bodimo življenjski, ne mučimo!!

 

Odprte so trgovine, spet lahko kupujemo kramo in ne samo hrano, odprte so kavarne, gostilne, bifeji, vrtci, šole.

 

Za poroke in zabave ne veljajo več omejitve! Da o mejah ne govorim! Kdo nam že prinaša največ okužb?

Vsi mi, tudi zaposleni v domovih, smo samo ljudje, ki moramo po opravkih in se družimo.

 

Ali osebje morda spi v domu in za vsakim razkužite kljuko, pa morda ne vem?

Tudi, ko sedemo v avto obstaja verjetnost, da se ubijemo, tudi če vozimo strogo po predpisih, pa morda nam nasproti vozeč voznik ne!

 

Vozimo se še pa kar naprej!

Kako dolgo še? Ne pričakujem, da se vsi, ki to berete, strinjate z menoj.

 

 

 

 

Sem pa iz srca hvaležna tistim, ki ste mi dali podporo, ker sami doživljate isto in ste celo dovolili, da vas z imeni in priimki imenujem v tem zapisu.

 

Tokrat vas namenoma ne bom. Ker je to samo začetek.

Eno malo darilo za atija. Ker to mu pa lahko dam.

 

Ali tako kot je rekla gospa Heda Zimšek, duša celjskega Hospica, višja medicinska sestra z dolgoletnimi izkušnjami, pridobljenimi pri delu z zares najranljivejšimi: "Mateja, kar se dogaja ni prav.

 

Stiske so prevelike!

Vaša dolžnost je, da se borite!" In se bom! Obljubim! Vedno! Ne samo za mojega atija, tudi za vse druge oskrbovance po domovih, ki sami nimajo glasu, meni pa (hvaležna neskončno!) še služi!

Ati, vse najboljše! Zdrži! Neskončno rada te imam!

 

P.s. Hvaležna bom, če bo kdo začutil bistvo in objavo delil. Morda se dotakne koga, ki lahko naredi kak večji korak. Ne boste delili samo zame, ampak morda za svoje starše, za soseda, znanca! Zase!" 

 

  
KOMENTARJI