Vzemite življenje v svoje roke in ljubite tla, po katerih hodite. Vaša so.
Lep dan
14. 4. 2020 ob 13:21 Triindvajsetletni mostarski fant Adi Bebanič je s prijatelji na Facebooku delil sporočilo, ki je mnoge pustilo brez besed.
“Decembra 2011 se mi je sesul svet.
Vsega, kar sem si želel in kar sem hotel biti, ni več.
Ne maram decembra ali zime.
Odvzela mi je očeta in ga ni nikoli vrnila.
Imel je 44 let.
Foto: osebni arhiv / Facebook
Bil mi je vse in nikoli mu tega nisem rekel in si nikoli ne bom odpustil.
Bival sem v hiši s tremi ženskami, njegovo mamo, mamo in sestro.
Mami je bila stara 38, sestra 14.
Mesece sem bil vse v tej družini, vnuk, brat, sin.
Domačin, ki je skuhal kavo.
Vsak dan je pripravljal kosilo in večerjo.
Deset dni po tisti decembrski noči je sestra komaj preživela operacijo črevesja, eno, nato drugo in tretje.
Zdravniki so se igrali z njo, rezali so jo, kot so želeli, in vsako napako bi popravili z novim rezom.
Nisem več jokal.
Eno leto po usodnem decembru sem imel 18 let.
Ista bolnišnica, nova diagnoza.
Zdaj mama.
Bolezen treh črk.
Nimate očeta in zdaj ne boste imeli niti mame - enaka nočna mora, iste skrbi in trpljenje vsako noč.
Nisem več jokal.
Sestra je jokala, ne moreva oba.
Nihče ni delal eno leto in vsi smo imeli potrebe, ne vem, kaj sem jedel in za kaj sem živel, a nikoli nisem obupaval.
Danes imam 23 let. Delam že od 18. leta.
Imam pet let delovnih izkušenj, med delom v službi se veliko smejim.
In nikoli nisem imel koga, da bi me udaril v hrbet ali me usmeril.
Moja sestra je stara 21 let, najlepša je na svetu in ima dve službi, prejšnji teden mi je posodila nekaj denarja, bilo je nujno.
Moja mama je danes najbolj ljubljena farmacevtka v mestu na reki Neretvi.
Ne pišem tega, da bi streljal na vas s sentimentalnostjo.
Danes ne potrebujem usmiljenja, živim svoje sanje.
To pišem, ker sem utrujen od tega, koliko se pritožujete in koliko vas muči to, kar se vam dogaja.
Polni ste negativnosti in prazni.
Nihče od nas ni imel imenitnih življenj.
Bili smo žalostni in mrtvi, spet živi in spet lačni in utrujeni.
Vzemite življenje v svoje roke in ga pretresite.
Zgrabite priložnost in ljubite tla, po katerih hodite, vaša so.
To ni motivacijski govor.
To je nujen poziv, da nehate biti strahopetci, nehajte obsojati vse, kar vam na družbenih omrežjih ni naravno, prenehajte biti del vojske, ki je obstajala, dokler se sploh niste rodili, prenehajte se deliti na tri vrste in prosim, da ne sovražite.
To življenje imate, izkoristite ga.
Ljubite z vsem srcem.
Lahko noč.”
KOMENTARJI