Menu

Medicinska sestra: Spat bom odhajala sama, dokler bodo obstajali lokalni prenosi virusa. Ostanite doma!

Lep dan 24. 3. 2020 ob 18:53

Veliko dela v teh dneh pandemije virusa opravijjo različni poklicni profili.

V prvi vrsti pa tisti iz zdravstvenih vrst.

  

 

 

To je javno pismo ene izmed medicinskih sester iz ZDA, ki dela v bolnišnici.

Zagotovo bi kaj podobnega lahko zapisala večina medinskih sester v Sloveniji.

 

Preberite in dobro razmislite o napisanem:

 

 

Foto:  Juraj Varga from Pixabay

 

“Nocoj bom še zadnjič objela svoje otroke pred spanjem in poljubila moža in kdo ve, kdaj spet. 

Na mojem območju je potrjen lokalen prenos in ker sem medicinska sestra v urgentni ambulanti, so možnosti, da se zdaj okužim stoodstotne.

 

Garantirano.

 

Torej, želim se obrniti na vse vas, ki ste zdaj doma z družino, vam je dolgčas in bi radi šli ven. 

Bodite hvaležni za vse, kar imate.

 

Ko bom prišla iz službe, bom vstopila skozi garažna vrata. 

V pralnici bom slekla obleko, tudi čevlje in vse postavila v pralni stroj.

 

Uporabila bom razkužilne robčke, da obrišem vse, česar sem se dotaknila. 

Potem bom vzela brisačo, ki mi jo je nastavil moj mož in odšla v spalnico.

 

V tej sobi, v katero do nadaljnega ne bo vstopil nihče, razen mene, se bom stuširala z vročo vodo. 

Potem bom spet vse, česar sem se dotaknila, razkužila, si še enkrat razkužila roke in se nato oblekla.

 

Foto: ivabalk from Pixabay

 

Ko vse to opravim, bom sedela na enem mestu, dva metra stran od vseh, ki jih imam rada.

 

Nikogar se ne bom dotikala, ker vem, da bom prej ali slej zbolela.

V celotni izmeni uporabljam eno masko in lahko ste prepričani, da jo bo vlaga v mojem dihu naredila neučinkovito.

 

Zato moram živeti, kot da sem že okužena.

 

Govorila bom z možem in otroki, vendar se jih ne bom dotikala. 

Nisem kakšna objemajoča se oseba, vem pa, da bom v prihodnjih dneh zaradi službe, potrebovala kakšen objem.

 

Nobenega ne bom mogla dobiti. 

To je edini način, da jih zaščitim.

 

Če bom lačna, mi bodo moji prinesli hrano na papirnatem krožniku, s plastičnim priborom. 

Verjetno bom to kar preskočila, vzela kozarec vina in odgovorjala na vprašanja mojih otrok.

 

Moža ne bom smela pogledati. 

Najbrž bom morala svojemu najmlajšemu sinu stokrat ponoviti, da bo mama v redu.

 

Potem jim bom poslala poljub in zaželela lahko noč.

 

Ko bodo otroci odšli spat, bom pogledala soproga in mu povedala resnico – no, najbrž bom malo lagala. 

Potem bom šla spat. Sama.

 

V sobo, v katero drugi ne vstopajo.

 

To bo moje življenje. Vsak dan. 

Tudi ko sem prosta, ker sem lahko okužena že pred simptomi.

 

Dokler se to ne ustavi, bo moja realnost drugačna. 

Objemala bom svoje sodelavce, ker so ‘umazani’, kot jaz, toda v najtežjih dneh ne bom čutila dotika ljubezni od ljudi, ki jih imam rada.

 

In tako bo več tednov, mesecev – kdo ve, do kdaj, vse je odvisno od vas Američanov.

 

Zato vas prosim, ko sedite doma z otroki na krilih, jih objemate in gledate film – prosim vas, pomagajte mi, da se to čim prej konča, ne hodite vem, če ni zelo nujno. 

Moje roke bodo prazne vsak dan, medtem ko vaše ne bodo.

 

Spat bom odhajala sama, dokler bodo obstajali lokalni prenosi virusa.

Ostanite doma! 

 

Objemite svoje otroke, spite s partnerji, jejte na porcelanskih krožnikih, pijte vino iz najlepših kozarcev, cenite vse, česar mnogi od nas ne morejo.

 

Jaz bom opravila svoje delo. Prosim vas, naredite vi svoje – ostanite doma!