Menu

Ali slovenske medicinske sestre res samo kofetkamo? To je prava resnica o našem delu ...

Lep dan 1. 10. 2018 ob 13:46

"Zadnje dni beremo o medicinskih sestrah. Zgodbe o izčrpanosti, podhranjenosti kadra, odgovornosti oz. neodgovornosti, kako se sprehajamo, pijemo kavo, ne delamo in podobne nebuloze."

To je le del javnega pisma, ki ga je na svojem Facebook profilu objavila ena izmed slovenskih medicinskih sester.

Za slednje se že nekaj časa ve, da delajo v slabih delovnih razmerah.

Objavljamo celotno pismo medicinske sestre Simone Stopar, ki se je odločila, da ga javno objavi:

"Odločila sem se, da orišem moje delo na grobo, ker če bi šla v detajle, bi bilo že za DOKTORSKI ROMAN (branje mislim, ne za osebni stik z dr.Romanom).

Torej da začnem:

ste se kdaj vprašali, medtem ko obsojate sprehajanje po hodnikih bolnišnice ali pitje oz. kofetkanje v uniformi, kaj počnejo te sestre, kadar so na svojem oddelku.

Mislim, da ne.

Naš delovni dan se prične ob 6.00.

Po predaji nočne službe, kjer izvemo, kakšne paciente smo sprejeli, kaj se je dogajalo ponoči, odhitimo v sobe.

Pričnemo z jutranjo nego, ki traja nekje 2-2,5 ure poštene fitnes telovadbe.

Na mojem delovišču se srečujemo pretežno s starejšimi, nemočnimi oz. nepokretnimi bolniki, zato gre skozi moj lokomotorni aparat okoli 800 kg dnevno.

Izračun: 1B= cca. 80kg - 1S = 40kg - 2x obračanje v izmeni = 80kg – cca. 10B = 800kg.

Včasih še več, ker imamo tudi do 20 nepokretnih.

Da nadaljujem ...

Bolnike moramo urediti, skrbeti za dovajanje vseh življenjsko pomembnih tekočin, nadzirati vitalne funkcije, izvajati invazivne posege v telo, saj jim le tako pomagamo ohranjati življenje, aspiracija ustne votline za lažje dihanje, uvajanje kanalov, katetrov, sond za hranjenje.


Pri starostnikih je treba skrbeti za dostojanstvo človeka, saj so zaradi nemoči, bolezni in starosti oropani človeškega dostojanstva.

Ste sposobni to vse nuditi svojcu sami?!

Govorim o negi, ne o strokovni plati.

Tisti, ki ne obsojajo, imajo verjetno kakšno izkušnjo s področja negovanja.

Tudi s smrtjo.

DA, tudi to je v mojem delovnem dnevu.

Že 28 let sem med življenjem in smrtjo in vem in čutim, kdaj se izteka nit življenja.

In tudi umrlega moramo urediti, zato verjemite, da ni lahko.

Sploh ko se v 12 urah dela srečaš s  štirimi takšnimi primeri.

Ko enostavno več ne zmoreš, ker je preveč in se moraš nekomu izpovedati.

In to narediš v grobem doma, da vedo, kje delaš, da te ne obsodijo, da si z mislimi bogsigavedikje.

Medtem ko v sebi tuhtaš, kako tanka je linija med življenjem in smrtjo.

Demenca - za svojce, ki tako skrbijo za svojca, nerazumljiv pojav in nemogoče spoznanje...

Ampak JA, tudi to  je del našega poklica.

Bolnik te da v kalup, pa si od živalskih prispodob vseh možnih in nemožnih obstoječih vrst na planetu, ki se naj bi ji reklo Zemlja, pošilja te v takšne in drugačne votline človeških delov telesa, pa vse do nočnih prodajalk ljubezni, da ne govorim o agresivnosti, pljuvanju, grizenju, brcanju.

Pa se enostavno obrneš in z nasmehom greš dalje.

Saj sestre pa res vse zmoremo.

Da ne omenim mazanja in pacanja z izločki, in jih moraš ponovno urediti, čeprav si jih pred 10 minutami...

Še obstojate kofetkanje v uniformi?!

 

Ostane mi še oris nočnega dela.

Noč ima svojo moč.

Res je...

Nespečnost kljub tableti za spanje, polna luna ...

Ja, prav ste prebrali...deluje!

3 dni pred in 3 dni po.

Kaže se v nespečnosti, razdraženosti, dezorientiranosti ...

Tudi tisti ki so sicer nepokretni, dobijo posebno moč in plezajo preko ograjic ipd.

Foto: Pixabay


Še bi lahko naštevala, pa nima smisla.

Kdor razume, ok.

Kdor ne, ne bo nikoli.

Bo raje obsojal, da so sestre sedele in kofetkale.

Bomo počasi zaključila samogovor.

Ogromno je stvari, ki jih nisem omenila.

Recimo poglavje SVOJCI - večkrat težje kot sam bolnik.

Zaradi vesti, neurejenih družinskih razmer, zamer ...

In včasih smo sitne, zoprne, zadirčne, pa ne, ker bi hotele biti.

Ne, ker smo samo in edinole ljudje z vsemi človeškimi napakami.

In ja, smo zgarane, izgorele, utrujene.

Verjemite, tisto kofetkanje prav pače, pa če vam je prav ali ne.

In namesto, da obsojate, raje recite:

Ja, res so dekleta in pol. In ko jih rabiš, so vedno pripravljene pomagati.

In svet bo lepši ...

Pa lep dan!«

 

KAJ VI MISLITE?

Kakšne izkušnje imate vi z našim medicinskim osebjem?

Vaš komentar lahko oddate spodaj ...

 

 
KOMENTARJI

Fotogalerija