Menu

Neznanka je njeni hčerki z Downovim sindromom dejala, da nikoli ne bo samostojna. Mama ji je vrnila s temi besedami ...

Lep dan 28. 9. 2018 ob 13:56

Nikomur ni prijetno, če ga zmerjajo ali slabo govorijo o njem. Še toliko bolj velja to za ljudi, ki se v življenju soočajo z različnimi zdravstvenimi ovirami.

 

 

In seveda se najdejo "pametni" ljudje, ki jih potem zmerjajo ali jim namenjajo čudne poglede.  

Nekaj takšnega je doživela tudi mamica Kelly.   
 
 
Z možem sta posvojila dve deklici z Downovim sindromom in veliko ljudi jima je pametovalo z raznoraznimi odvečnimi nasveti, ki so jima bili bolj v breme.   
 
Nekega dne je Kelly s posvojenima hčerkama šla v trgovino in izkusila, kaj pomeni človeška grdobija.  
 
 
Mimo nje je namreč šla neka ženska in ji dejala, "da ta deklica nikoli ne bo samostojna" (mislila je na posvojeno hčerko).  
 
Kelly ni vedela, kaj naj v tistem trenutku stori.  
 
 
Toda ni reagirala nasilno ali z razburjenjem. 
 
Nasprotno, poljubila in objela je svojo hčerko.  
 
 
Ko je prišla domov iz trgovine se je odločila, da tej ženski napiše javno pismo: 

 

"Draga gospa iz trgovine.  
 
Slišala sem. 
 
 
Da bom pokvarila tega otroka.  
 
Prepričana si, da ta deklica nikoli ne bo samostojna.  
 
 
Nasmejala sem se ti, jo poljubila na glavo in nadaljevala z nakupovanjem.  
 
Če bi vedela, kar vem jaz ... 
 

 

Če bi vedela, kako je ta deklica preživela prvih 10 mesecev svojega življenja v sterilni posteljici, čisto sama in je zgolj sesala svoje prste.  
 
Če bi le vedela, kako je izgledal njen obraz, ko mi jo je izročila njena skrbnica ...  
 
 
Nihče je še ni držal na način, kot sem jo jaz, in ni vedela, kako naj reagira.  
 
Če bi vedela, da je bila tesnoba standardni del njenega dne. 
 
 
Če bi vedela, da je ta deklica prekleto samostojna – in če bi vedela, kako bo preživela minute, ure, dneve, tedne, mesece in leta življenja v borbi po razvoju in preseganju travme. 
 

 

Če bi le vedela, kar vem jaz.  
 
Če bi vedela, da ta deklica "poje" iz pljuč zjutraj po napadih, ker ve, da bo prišel nekdo in ji zamenjal plenice.
 
 
Če bi vedela, da ta deklica enostavno uživa, ko lahko zaspi v objemu atija in mame.
 
Če bi vedela, kar vem jaz.
 
 
»Razvajati tega otroka« je najpomembnejše delo, ki ga bom kdajkoli imela.
 
In to je privilegij.
 
 
Želim, da ve, da je na varnem.
 
 
Da nekomu pripada.
 
In da jo nekdo ima rad.«  

 Foto: Kelly Dirkes

K tem besedam mame enostavno ni več kaj dodati.
 
 
Poskrbite, da ljudje s posebnimi potrebami ne bodo zasmehovani in delite tole zgodbo naprej.
 
Širimo zavest sprejemanja, ne izključevanja!
 
 

 

 

KOMENTARJI

Fotogalerija