Pismo medicinske sestre slovenskim poslancem: nimamo klim, nekateri pacienti nas tepejo, delati pa moramo za minimalca?!

Lep dan 19. 8. 2018 ob 7:00

Da razmere v slovenskem zdravstvu škripajo, vemo že nekaj časa. Vse več je izpovedi ljudi, ki delajo v zdravstu. Tudi ta medicinska sestra je odprla dušo.

Patricija Omejc se je izpostavila in z iskrenim ter realnim zapisom opisala delovni dan medicinske sestre, ki dela v slovenskem zdravstvenem sistemu za nekaj več kot minimalno plačo.

To je njen zapis:

"6:15-6:30:

Dobro jutro, predaja službe. Nočna izmena te že ob zgodnji jutranji uri, ko se ne veš čisto dobro, kje se te drži glava, obda z goro informacij o pacientih in njihovih problemih skozi 10 oz. 12 urno nočno in kdo zjutraj ne sme jest in pit ker ima določene preiskave.

Ponavadi se t.i. raporti zavlečejo tudi do 30 minut, na hitro popiješ kavo oz. čaj in že si tu, na bojni liniji.

Jutranja nega oz. glede na kompleksnost pacientov in pomankanje kadra lahko rečemo kar dopoldanska.

Urediš nekaj pacientov do zajtrka, ki pride nekje med 7:30 in 7:45, seveda bi bilo prelepo, če bi to bila "samo nega", če imamo ta velik blagoslov, da imamo dežurno sestro, ki poskrbi za zdravila in vitalne funkcije je to res od boga poslano, če ne, si prepuščen še temu in pacienti čakajo na vrsto za umivanje še toliko dlje.

Končno zajtrk.

Vmes prikorakajo talenti v belem in te sprašujejo, kako je s tem onim in tretjim pacientom...

no končno prideš do zajtrka, razdeliš 28 taš, pripraviš pacienta za zajtrk in ti pove, da je opravil veliko potrebo in bi se rad prej uredil, spustiš vse iz rok, urediš pacienta in nekdo namesto tebe opravi še tisto delo, ki bi ga moral ti.

Prideš iz sobe, gospod v zadnji sobi zvoni, da še ni dobil terapije, se opravičiš in poveš, da sestra hiti, vendar nismo roboti, da bi vsi dobili točno na uro terapijo.

Greš hranit paciente, če niso prijazne kolegice že to uredile, ko jaz skačem na zvonce.

Sledi zlaganje perila, delitev čajev, merjenje VF in pobiranje 28 taš.

Končno ura nekje 8:30.

Hitro skočiš napisat še lekarno in hitro dat nekaj v želodec, da boš zdržal do 13:30.

In spet si na bojni liniji. Greš naprej umit še tiste paciente, ki jih prej nisi, preoblečeš postelje, previješ rane, vmes greš še na 3 transporte, planirane ali naknadne, ki ti jih naročijo doktorji.

Ko nekoga ni, sam obračaš paciente pa naj si bo to 50 kg ali 150 kg človek, drugi pa po rovih v kleti UKC transportira posteljo s pacientom na njej, ki ima precej več kg.

Posvečaš se pacientom, vmes poslušaš, kaj ti imata povedati doktor in sestra.

Upaš, da si vse zapomniš, ponavadi vedno kaj zleti iz glave.

Ura je 11, s polno glavo informacij in utrujen od vsega letanje sem ter tja, pozabiš, da si imel še kako kontrolo pritiska, ker je imel pacient nizek pritisk in je dobil tekočino, oz. visok sladkor in je dobil inzulin.

Hitro se odpraviš na kontrolo, da ne govorim, če kateremu pacientu teče kri.

Merjenje VF na 1 uro oz. je zaradi njegove zmedenosti, agresivnosti in škodovanja sebi oz. osebju fizično ovirano. Nasilje na delovnem mestu?

Psihično ali fizično, ko si doma bog ne daj, da se kdo znese nad žensko, očitno so v službi drugačni pogoji.

Ničkolikokrat smo tepene od nasilnih pacientov, pa samo dobro mu hočeš, za koga?

Malo več kot minimalca!

Pa vendar je tu še vedno srce, nasmeh na obrazu, urediš tudi to, ne razmisljaš o posledicah fizičnega napada.

Bog ne daj, da se vmes pacient duši, monitor, kisik, preiskave krvi in ostale preiskave, sam si za 10 pacientov in samo upaš, da z nobenim ne boš imel več dela.

Zmeriš sladkor, kosilo.

3 sestre pišejo raport in 3 razdelijo kosilo ter nahranijo paciente.

Greš čez temperaturne liste, pri gospodu so napisali urin, pri gospe rentgen pljuč, pri drugemu gospodu vzorec blata, pri gospe kirurga septika, ki bo prišel okrog 13h pogledat tisto rano, ki si jo previl zjutraj.

Pri vsakemu imaš še kup p.o. terapije, ki mogoče ni bila rešena zjutraj zaradi izvidov, mogoče ni bila prepisana...

vse to in raport, kaj se je dogajalo, napišeš nekje v roku 30 minut in upaš, da ti noben ne vzame temperaturnih listov oz. te kdo ne prosi za tako ali drugačno pomoč.

Zopet nega, pacientom preoblečeš pleničke in jih obrneš z enega na drugi bok ali hrbet, če je vse po planu.

Nikoli ni, pride kirurginja za prevezo rane, prileti dr. iz maksilofacialne krg. da gospodu zamenja kanilo, nekdo mora zraven na transport.

Končno ura 13:30 - predaja službe.

Utrujen, preznojen, izmozgan pogledaš na vseh 10 listkov, ki jih imaš v žepu, če si še kaj pozabil postoriti, napišeš še raport do konca, predaš in konec dopoldanske izmene.

Pograbiš torbo in brž preoblečt, da si kdo ne premisli in bi te porabili še za podaljšanje izmene.

Gnil od vročine (klime ni in je tudi do 32 stopinj) se zliješ v avto in odpelješ domov (če te ne čakajo še drugi opravki) in kmalu zopet na snidenje.

Torej dragi poslanci, je kdo pripravljen probat?

Vas je 90, ki se ukvarjate z enim in istim problemom, nas pa na blagoslov 6, ponoči samo 2, ki se ukvarjamo z 28 pacienti, ki imajo 100 in 1 problem .

 
P.s. zajela sem nekje 10% vsega, kar se dogaja medicinski sestri, ampak kljub temu, še vedno svoje delo opravljamo vestno in s srcem ZA PACIENTE, kar je pri vas ravno obratno, ZASE."

KAJ MENITE VI O TEM?

Oddajte vaš komentar spodaj ...

Fotogalerija