Menu

Mlad slovenski pesnik izlil dušo

Lep dan 18. 7. 2018 ob 10:48

Objavljamo pesmi mladega slovenskega pesnika Toma Vebra, ki jih je poslal v naše uredništvo.

 

ČAJ

 

Čaj,

božja tekočina.

Nekaj najboljšega, kar se ti lahko zgodi v lajfu.

Te pomiri, poživi.

Tekočina brez kančka kalorij.

A kaj, ko traja tako dolgo,

tako preklemano dolgo, da se shladi.

Pihaš, čakaš, stokaš.

Daš ga v hladilnik,

na balkon,

ga razdevičiš z železno žlico,

a iz njega se še vedno tako močno kadi.

Kadi, kadi, kadi.

In ga gledaš kot božje bitje,

pridno čakaš,

potrpežljivo.

Medtem ti je že speljal bus,

ti pa še vedno čakaš.

In ko narediš prvi požirek,

ko ti po jeziku spolzi prva kapljica te božje tekočine,

ki ni preklemano vroča,

ves iz sebe ugotoviš, da je grenka v tri pičke materine,

in ne preostane ti nič drugega kot to, da si narediš še enega.

--------------------------------------------------------------------------------

NJEJ

 

Zakaj smo umetniki tako rahločutni?

Vizija v nas želi ven, v svet med ljudi.

Vsak šum, slika, vonj nas preplavi z občutkom blaznosti,

potopi v mrzel bazen z morskimi psi.

Prestavi v neskončnost gozda, kjer rajajo nimfe in škrati.

Kdaj smo dovolili, da nas izbere?

Kdaj smo ji postali posteljo in jo vzeli za svojo?

Kdaj smo se odpovedali svojemu življenju in ga brez zadržkov predali v njene roke?

Njej, boginji, nimfi, Nezemljanki.

Njej, umetnosti.

--------------------------------------------------------

PORDELIH LIC

 

Želim si, da bi lahko spet napisal srečno pesem,

lahkotno, ljubezensko, svobodno.

Takšno brez skrbi in temnih plati.

Želim si, da bi lahko z ventilatorjem odpihnil vso meglo iz svoje glave.

Potopil bi se na dno morja,

tam bi pustil vse čudne predstave, nerazjasnjene poglede, spomine preklete.

Rad bi se spet igral ravbarje in žandarje.

Si dovolil biti 100 procentno jaz.

Čutil polno paleto čustev, ki mi jih daje tukaj in zdaj.

Rad bi pojedel, vdihnil, slišal, videl, vse kar je bilo, je in bo.

Rad bi bil jaz in ti,

drevo in majhna mravlja,

sapa življena in plima modrine,

žarek sreče in kaplja bistrine.

Rad bi bil jaz,

brez cenzure,

brez olepševanja,

brez vprašanja.

 


Mlada Slovenka živi z eno najredkejših bolezni. Toda svoje življenje ima bolj rada, kot kdorkoli drug. Poglejte to!

Ana Rogel je 19-letna punca, ki ji je življenje na pot prineslo bolezen, imenovano bulozna epidermoliza. A mladenka ...

Smo ti všeč?


x Zapri