Dan, ko sta se moja starša ločila, bo za vedno ostal v mojem spominu ...
Lep dan
23. 5. 2018 ob 13:40 To je zgodba, ki jo je zapisal otrok ločenih staršev. Močno ga je bolelo, ko sta se oče in mam razšla, toda pozneje je sprevidel, da je tudi ta izkušnja prinesla močno sporočilo v njegovo življenje.
"Mama, rad te imam. Ti si moj junak." ❤
To so njegovi spomini:
"Jaz in oče vstopiva v velik boj.
Jaz, mama in moj mali brat odidemo, ker moj oče nori.
Tisto noč smo ostali v hotelu.
Ko smo se naslednji dan vrnili domov, je moj oče že zamenjal ključavnice.
Gledal sem, kako ga je mama prosila, naj nas spusti v hišo, da si vzamemo obleke.
Ni nas pustil.
Pozneje smo se morali vrniti s policijskim spremstvom.
Nikoli ne bom pozabil, kako so mi policisti prinesli črno vrečko za smeti in mi dejali, da imam 10 minut, da vzamem potrebne stvari.
Naložil sem vsa oblačila, ki sem jih lahko natrpal v vrečo, in to je bilo zadnjič, ko sem stopil v hišo, v kateri sem odraščal.
Nisem vzel nobene od mojih 10.000 baseball kartic.
Še svojo želvo sem pustil tam.
Jaz, mama in moj mali bratec smo se nato preselili v majhno stanovanje in nisem imel nič.
Ljudje iz cerkve so prinesli lonce, sklede, kavče, postelje in hrano.
Moj oče je spraznil bančni račun in dobesedno pustil mamo z denarjem, ki ga je imela v žepu.
Nobene druge podpore nismo prejeli, razen tujcev iz cerkve.
Šele ko sem postal oče samohranilec, sem se zavedel, skozi kaj je mama šla, ko je imela več služb in služila denar za nas.
Nikoli nisem razumel, ko sem bil mlajši, njenega truda, ki ga je vložila vame in mojega brata.
Naredila je vse, kar je bilo v njeni moči.
Trdo eje garala.
Še danes ne vem, kako je to storila.
Ne vem, kako ni vrgla puške v koruzo.
Jaz bi.
Še zdaj se živo spomnim, kako sem se sprehajal mimo njene sobe in videl, kako moli na kolenih.
Samo predstavljam si, kakšni so bili lahko ti pogovori med njo in Bogom.
Vem samo količino solz, ki so se izlili po obrazu te sladke ženske, ko je prosila in molila k Bogu za odmor.
Spraševal sem se veliko stvari, vendar pa ta samohranilka z dvema fantoma ni nikoli odnehala.
Nocoj, ko sva sin in jaz sedela v tisti mali čudni kitajski restavraciji, ki nama je všeč, je bila nova natakarica.
Lastniki so kitajski.
Delavci so kitajski.
In potem ta majhna bela natakarica.
Ob majhnih pogovorih in poljnjenju vode sem dobil občutek, da ta samska mama ni hotela biti tam, ampak je morala biti tam, in se trudila, da se nasmehne vsakemu gostu.
Paralo se mi je srce.
Mislil sem na mamo in v tej ženski sem videl isto vrsto, ki sem jo videl v moji mami.
Mati samohranilka.
Mogoče po izbiri.
Morda pa tudi ne.
Dela v sredo zvečer, da bi zagotovila, da lahko položi hrano na mizo in obuje svoje otroke.
Ne za razkošje.
Ne za status.
Za preživetje.
Upajoč, da bo lahko nudila stvari, katere bodo nasmehnile njene otroke.
Čutil sem njeno bolečino.
Še vedno sem razmišljal o moji mami in kako težko ji je bilo.
Ne morem niti začeti razumeti, kako težko mora biti za nekatere mame.
Vedel sem, da moja napitnina ne bo plačala najemnine.
Vedel sem, da moja napitnina ne bo plačala stroškov za otroke.
Vedel sem, da moja napitnina ne bo napolnila hladilnika.
A upal sem, da bi se nocoj lahko nasmehnila, in da lahko odide domov svojim otrokom, srečnejša, kot ko jih je zapustila.
Ne vem njene celotne zgodbe.
Ni mi treba vedeti.
Nocoj sem se počutil, da sem morda na nek način to naredil moji mami, in to je tisto, kar jo je gnalo, da ne obupa.
Ne vem.
Verjetno ne bom nikoli vedel.
Ampak to vem.
Blagoslovljen sem, moja mama pa mi je utrla pot za mojo vztrajnost.
Pokazala mi je, kako se vrniti nazaj.
Pokazala mi je delo in trud.
Upam, da ta moja majhna gesta razveseljuje življenje te ženske, da se bo lahko jutri prebudila in se borila.
Lepe ste in vaše potomstvo se bo naučilo od vaših prizadevanj.
Gledajo vas.
Tako, kot sem gledal svojo mamo.
Mama, rad te imam.
Ti si moj junak.
Ko v teh dneh vklopimo novice, se zdi, da so vse, kar smo slišali, slabe stvari, ki se dogajajo v našem svetu.
Toda še vedno obstajajo dobri ljudje in dobri stvari se dogajajo okoli nas!
KOMENTARJI