Menu

Pol leta stara dojenčica iz okolice Brežic nujno potrebuje pomoč. Ji lahko pomagate?

Lep dan 14. 12. 2017 ob 15:08

Če le lahko, na našem portalu Lep dan pomagamo tako, da delimo zgodbe ljudi, ki so potrebni pomoči. Teh je vse več in v upanju, da pomagamo tej majhni deklici do lepšega življenja, se obračamo na vas, spoštovane bralke, cenjeni bralci.

Stopimo skupaj za lepše življenje male Aline. Delite tole naprej!

To je sporočilo, ki vam ga pošiljata mama in očka dojenčice Aline, ki se bori s številnimi zdravstvenimi težavami.

Toda starša verjameta, da je Alina borka in da ji lahko uspe postaviti se na noge:

 

»Spoštovani!

Sva Anita in Matej Krajnčič, starša čudoviti deklici Alini, ki se je rodila 19. 6. 2017. Naj vam na kratko opiševa najino zgodbo.

Vse skupaj se je pravzaprav začelo že 9 mesecev prej, ko sva izvedela veselo novico, da bova po dveh spontanih splavih postala starša.

Navdušeno sva čakala dan, da bova v živo spoznala svojega otroka, ga prijela v roke in ga prvič poljubila na lice.

V času nosečnosti je bilo vse v najlepšem redu. Potem pa se je vse skupaj začelo…

S partnerjem sva se odpravila v porodnišnico v Brežicah 18. 6. 2017, saj je bila Anita naročena za sprejem na oddelek, za aplikacijo s PGE2 zaradi po terminske nosečnosti.

Prišla sva veliko prezgodaj, z željo po čim boljši ter prijaznejši obravnavi.

Po prvem pregledu Anite je ginekolog ugotovil, da je odprta 2 cm.

Do 10 cm je manjkalo še kar veliko, vendar je zdravnik sklenil, da Anito hospitalizira in v bolnišnici počaka, da se njen dovodni kanal dovolj odpre.

Takrat se je čas ustavil.

Čakala sva v nemilosti birokracije, kar ne more preprečiti noben živ človek. Zdravnik je torej sprejel odločitev, da bo potrebno še malo počakati, da na svet prijoka Alina.

Zagotovo to ni bilo okolje v katerem bi človek rad pričakoval otroka.

Ob tem ne obtožujeva medicinskega osebja, saj so sami žrtve sistema, v katerem delujejo.

Hkrati sva prepričana, da bi lahko vsak posamezni zdravnik prispeval k izboljšanju stanja, vendar jim ne gre oporekati, saj so jih tako učili.

Nihče od nas ni pričakoval trenutka, ki je sledil.

Trenutek, ki ga čaka vsak bodoči starš, ko bi naj otrok prišel na svet in prvič zajokal, kar ni in ni prišel.

Naslednji dan ob 5.30 uri je prišlo do SRM, odtekla je mlečna plodovnica.

Do 18.55 ure so sledile velike muke.

Namesto rožnatega otroka, seveda malce krvavega in umazanega, je prišlo na svet le telo.

Bledo, negibno telo, mehko, kot bi bilo narejeno iz plastelina.

Ob porodu, v 41. tednu nosečnosti je bila hipotonična, ohlapna, ne reagira na taktilno stimulacijo, brez dihanja in srčne akcije.

Groza!

Zanimivo je tudi, da sva tekom poroda prosila medicinsko osebje, če bi izvedli carski rez, saj je Anita začutila, da nekaj ni v redu in da bi bilo to smiselno storiti.

Medicinsko osebje pa je takrat zatrjevalo, da porod poteka po načrtu, kljub neuspešnemu poizkusu epiduralne anestezije.

Prvič po 9-ih mesecih sva zagledala svojega otroka in že takoj smo bili razdruženi.

Lahko si le predstavljate kakšna je bolečina, ki se je pojavila ob tem dogodku.

Namesto toplega oprsja mame je ležala v plastični posodi in namesto poslušanja ritma maminega srca je poslušala ritem helikopterja, ki je vodil do UKC Ljubljane, kjer je preživela nadaljnji dober mesec dni življenja.

Spodaj slika 1: Stanje Aline 2. dan po porodu.

 

Zopet prizor, na katerega sva se težko pripravila.

Alina leži na mali posteljici, priklopljena na cevke, žičke in ovita v odejo, ki je njeno telesno temperaturo držala na približno 33,5˙C.

Intenzivna nega ni prijeten prostor.

Videla sva veliko otrok in njihovih staršev, ki nemočno čakajo, kako se bodo dogodki odvili.

Alino so ohladili z razlogom, da preprečijo nadaljnje možganske poškodbe, da pa se ne bi zbudila, so jo držali v stanju umetne kome z morfijem.

Ne glede na vse slabe napovedi, se deklica ne prehranjuje več po sondi.

Torej, Alina je otrok, ki je ob porodu utrpela hudo hipoksijo (pomanjkanje kisika), kar je povzročilo možganske poškodbe, kasneje pa so se ji pojavili tudi epileptični napadi.

Imela je tudi že nekaj terapij, vendar mnogo premalo.

Tudi v nadaljevanju ni za takšne otroke poskrbljeno nič kaj bolje, saj jim pripada zelo omejeno število terapij.

Trenutno zaradi epilepsije in ostalih nevroloških težav 5-krat dnevno uživa zdravila.

Stopnja cerebralne paralize še ni določena, saj je za to še nekoliko prezgodaj.

Ob tem je potrebno poudariti, da je oče Matej vsakodnevno obiskoval Alino in Anito, kar je bilo seveda zelo psihično in finančno naporno.

V prihodnosti ne bomo sedeli križem rok, zato so cilji glede izvajanja terapij sledeči:
- Aplikacija matičnih celic 
- Aplikacija hiperbaričnega kisika
- Fizioterapije in fizikalne terapije
- Osteopatija
- In številne ostale terapije, ki se bodo izkazale za učinkovite.


Spodaj slika 2: Trenutno stanje Aline.

 

Seveda je dolgoročni cilj, da bo Alina v prihodnosti čim bolj samostojna in čim bolj zdrav otrok.

Negativcev, ki menijo, da je to nemogoče ne rabiva okoli sebe.

Zato si vedno znova ponavljava stavek: "Dokler verjameš v čudeže so le ti mogoči, ko nehaš verjeti, prenehajo obstajati!"

In ko smo že pri čudežih, velja omeniti, da je aplikacija matičnih celic vse bolj uporabljena metoda pri zdravljenju cerebralne paralize, avtizma, poškodbe možganov, itd.

Učinek posega pa je odvisen od stanja pacienta, vendar se pričakuje izboljšanje motoričnih, kognitivnih in kasneje fonološko govornih sposobnosti.

Prav tako si nadejamo tudi eliminacijo epileptičnih napadov.

Zdravljenje poteka pod nadzorom anesteziologa, nevrokirurga, ortopeda, kardiologa in diplomirane medicinske sestre.

Takšen poseg stane 16.500 €.

Zavedava se sistematičnega in celostnega pristopa, ki vodi do želenega rezultata.

Zato so potrebne številne medicinsko dokazane metode, v kombinaciji s terapijo v hiperbarični kisikovi komori, fizioterapijo, fizikalno terapijo in osteopatijo.

Za vse to bova potrebovali kar nekaj denarja.

Točne številke je težko napovedovati, saj je vse odvisno od Alininega napredka.

Kot pri vsakem zdravljenju je tudi pri zdravljenju Aline ključnega pomena, da s terapijami začne čim prej, saj so možgani v zgodnjem otroštvu bolj prilagodljivi kot kasneje.

Želimo dokazati, da se lahko otrokom z zelo temnimi napovedmi kakovostno pomaga.

Vesela bova vsakega, ki bo delil to sporočilo med svoje prijatelje. Dokaz vsemu pa bo to, da bo Alina Krajnčič čez nekaj časa stala na svojih nogah in se vsem skupaj iz srca zahvalila.

Izredno hvaležna bova za kakršnokoli denarno pomoč, ki ste jo pripravljeni nameniti naši Alini.

Sredstva lahko nakažete na:

NAZIV DRUŽBE: RDEČI KRIŽ SLOVENIJE
OBMOČNO ZDRUŽENJE BREŽICE

SKRAJŠAN NAZIV: OZ RK BREŽICE

NASLOV: TRG JOŽETA TOPORIŠIČA 2

POŠTA IN KRAJ: 8250 BREŽICE

DŠT: 41993594 – nismo davčni zavezanci

MŠT: 5116325000

 

TRR NLB: SI56 0237 3001 0819 504
Namen nakazila: CHAR humanitarni prispevek za Alino
SKLIC: SI00 76015

Hvala iz srca,
starša Anita in Matej Krajnčič
Globoko 39a
8254 Globoko
Tel: 031 561 380 (Matej) 031 293 050 (Anita)

 

 


Komentarji
  1. Gost - Ime Gost - Ime

    Odgovori
    • Gost - Ime Gost - Ime

    • Komentiraj

      Prijavi se ali komentiraj kot gost:
  2. Gost - Štefanija Gost - Štefanija

    Pod takšno zgodbo se ne spodobi objavljati takšne reklame! Naj bi raje podarili denar za to punčko!

    Odgovori
  3. Gost - Ime Gost - Ime

    Enaka zgodba se je odvijala pri nas. Sedaj ima hcerka 10let in se ne rada spominjam teh casov. Upam da vam uspe! Srecno mali Alini!

    Odgovori
  4. Gost - Ime Gost - Ime

    Podobno situacijo smo imeli pri našem sinu (hipoksijo in s tem začetek celebralne paralize). Z zdravniško ekipo in predvsem Dr. Veličkovičem iz Otroške klinike v Ljubljani smo uspali z fizioterapijo odpraviti težave in najin sin je sedaj popolnoma zdrav.

    Odgovori

Komentiraj

Prijavi se ali komentiraj kot gost:
Smo ti všeč?


x Zapri